Anja Suša, v Stockholmu živeča Beograjčanka, se podpisuje pod režijo nove predstave na Malem odru MGL-a Nekoč se bova temu smejala, ki je nastala po večkrat nagrajenem in kritiško priznanem romanu hrvaške avtorice Ivane Sajko Ljubezenski roman.

Povzetek zgodbe: Ona (igra jo Ajda Smrekar) je nadarjena igralka brez redne službe, zato se preživlja s ponižujočimi priložnostnimi zaposlitvami, On (Filip Samobor) pa obetaven pisatelj, ki sanja o tem, da bo napisal uspešnico, medtem ko s pisanjem člankov in kolumn služi drobiž. Njuni honorarji ne zadoščajo za najemnino, sanje o rednem delu in uspešni karieri pa za oba postajajo zmeraj manj uresničljive. Ko se jima rodi otrok (Voranc Boh), ki ga nista načrtovala in ki si ga ne moreta privoščiti, se njun odnos še dodatno zaostri.

Takšna je že leta vsakdan predvsem številnih prekarnih delavcev, v času pandemije pa je postal še brutalnejša realnost. Številni so zaradi golega preživetja opustili svoje umetniško delo in se preusmerili v druge dejavnosti.

"Ivana je ta tekst bolj kot kaj drugega oblikovala kot družbeni fenomen: iz sfere zasebnih odnosov ga je prenesla v širšo, družbeno sfero, kjer je analizirala odnos med ljubeznijo in gospodarstvom. Kako nepriložnosti vplivajo na naše doživljanje nas samih in na vse naše odnose z drugimi?! Predstava se iz intime dveh prestavi v sfero družbene kritike, dala ji je širši fokus, in sicer na način, kot sama vidim gledališče: da gre za umetnost skupnosti," je v pogovoru za MMC pojasnila režiserka.

Ob tem poudarja, da je bila zelo fascinirana nad Ivanino fleksibilnostjo razkosanja lastnega romana, kot pravi, je bila pri pisanju drame povsem objektivna in neusmiljena do romana. "Mogoče celo bolj kot bi bil nekdo drug, ki bi vzel njen roman, ker bi mogoče čutil preveč strahospoštovanja. Nastalo je delo, ki je popolnoma novo, čeprav sloni na motivih iz romana," še dodaja.

Predstava bi po prvih načrtih uprizoritev doživela že lani, a se je zaradi pandemije covida projekt zamaknil za dobro leto. Kot pravi režiserka, je, čeprav je tekst napisan pred pandemijo, ta dala predstavi še dodaten vidik.

Več v pogovoru.

Na oder MGL-a prihaja drama po romanu, ki sta ga izbrali vi in avtorici predlagali, da ga postavite na oder?
Knjigo mi je naključno prinesel mož s knjižnega sejma v Beogradu. Knjigo je našel na stojnici hrvaške literature: "Vem, da imaš rada Ivano Sajko, mogoče ti bo zanimivo." Pomislila sem, o, Ivana je napisala roman. Ker gre za tanjšo knjigo, sem jo takoj vzela roke in prebrala na dah. Kot bi me nekdo odpeljal na avtocesto in mi dal odličen avtomobil, voziš pač, dokler je avtocesta. Moj odziv na roman je bil zelo čustven. V tistem trenutku sem vedela, mogoče zato, ker Ivano poznam že leta kot izvrstno dramsko avtorico, eno najboljših v širšem balkanskem in tudi evropskem prostoru, da je roman izvrstna osnova. Moja prva misel je bil sicer film, ne gledališče. Pomislila sem, kako izvrsten film bi to bil. A sama se ne ukvarjam s filmom.

Ne ali ne še?
Recimo ne še. Potem sem začela razmišljati o dramski uprizoritvi. Takrat sem tehnično še vedno živela v Beogradu, a sem veliko potovala. Približno leto dni po tem, ko sem prebrala knjigo, sem v Beogradu srečala Ivano, ki je bila takrat članica žirije na Bitefu. Povedala sem ji, kako zelo sem bila navdušena nad romanom, kako me je navdihnil in da me zelo zanima uprizoritev predstave. Vprašala sem jo, ali bi želela, da sodeluje pri adaptaciji, ali bi raje videla, da poiščem drugega dramaturga, ker bi se lahko bilo njej težko distancirati od svojega dela. V sodelovanje je z veseljem privolila. Takrat je že živela v Berlinu, sama sem v tistem obdobju živela med več mesti, kjer sem delala od projekta do projekta. To je bilo obdobje neke vrste brezdomnosti, ko nisva imeli prave baze, in to naju je dejansko povezalo v pravem trenutku. Čeprav Ivano dobro poznam, je to, z izjemo kratkega monologa, ki ga je napisala za mojo prvo predstavo v MGL-u Ukročena trmoglavka, najino prvo sodelovanje. Vedno sem čakala na pravo priložnost – in zdaj je prišla.

Da se je projekt potem res uresničil, je potem vseeno trajalo še nekaj let.
Tekst sem ponudila več gledališčem v Beogradu in tudi drugje, a ni bilo pravega konteksta. Nato me je direktorica MGL-a Barbara Hieng Samobor poklicala za sodelovanje pri sicer nekem drugem projektu, ampak ker sem bila tako navdušena nad Ivanino dramo, sem želela vsaj poskusiti. Ideja, da bo Ivana posebej za MGL napisala priredbo, da bo to svetovna premiera dramske različice romana, ki je medtem nadaljeval uspešen pohod pri bralcih, je padla na plodna tla.

Ko sem se slišala z Ivano, da imamo zeleno luč, me je pobarala, naj ji povem naslov filma in pesmi, na katera pomislim ob romanu. Vprašala sem jo: "Ti želiš, da impulz za dramo pride od mene? To je vendar tvoja knjiga." Ona pa je odgovorila: "Da, toda to je tvoja predstava." Ta njena fleksibilnost in ta njena pripravljenost, da kot suverena avtorica, ki je napisala zelo priljubljen roman, pristane na neznanem območju in da iz svojega dela napravi dejansko novo delo, sta me res fascinirali. Dala sem ji nekaj svojih asociacij, potem pa se je lotila teksta.

Bila je povsem objektivna in neusmiljena do romana. Mogoče celo bolj, kot bi bil nekdo drug, ki bi vzel njen roman, ker bi mogoče čutil preveč strahospoštovanja. Nastalo je delo, ki je popolnoma novo, čeprav sloni na motivih iz romana. Tako tisti, ki so brali knjigo, naj nimajo pričakovanj.

Tema je boleče realistična, sploh v tem obdobju. Kako naj umetniki živijo in preživijo?
Veliko ljudi, ki dela na prekaren način, se lahko z njo poistoveti na osebni ravni. Ivana je ta tekst bolj kot vse drugo oblikovala kot družbeni fenomen, iz sfere zasebnih odnosov ga je prenesla v širšo, družbeno sfero, kjer je analizirala odnos med ljubeznijo in gospodarstvom. Kako nepriložnosti vplivajo na naše doživljanje nas samih in na vse naše odnose z drugimi? Predstava se iz intime dveh prestavi v sfero družbene kritike, dala ji je širši fokus, in sicer na način, kot sama vidim gledališče: da gre za umetnost skupnosti.

Potem pa je tu še vidik pandemije, ki je na neki način suspendirala skupnost, da je prekinila svojo obliko, kot jo poznamo, gledališče je izgubilo svoj razlog obstoja. Obstajajo neke mračne statistike, mislim, da mi je eden od igralcev dejal, da več kot 50 odstotkov umetnikov v Sloveniji v tem trenutku razmišlja, da bi se prenehalo ukvarjati s svojim umetniškim ustvarjanjem.

Po drugi strani smo v preteklih dveh letih pandemije videli, da se svet vrti dalje tudi brez umetnosti. Dejavnosti se delijo na nujne in nenujne in umetnost, sploh gledališka, je v tem trenutku nenujna. In v osnovi označena kot tvegana, nevarna, a ne dovolj pomembna, da bi se zanjo borili. Ta vidik je našel tudi pot v predstavo, čeprav je Ivana tekst končala pred pandemijo. Vaje bi se morali začeti maja 2020, a sem Barbari predlagala, da prestavimo predstavo za leto dni.

Fascinantno je, da je tekst, ki je bil napisan pred pandemijo, gledan skozi prizmo današnje nove realnosti, dobil popolnoma novo razsežnost. Tekst je napisan pred pandemijo, toda na oder sem ga postavila s svojo izkušnjo pandemije. Celoten kontekst ni eksplicitno omenjen v predstavi, a cinizem, avtoironija, ki sta sicer že prisotna v tekstu, sta dobila v predstavi še več prostora. To je čas, v kakršnem živimo: ne veš, kaj bo jutri, ali bodo vaje tudi jutri, ali se bo kdo okužil, bo imel kdo težek potek bolezni.

Sodelovanje je bilo krasno, tako z Ivano kot z igralci je potekalo gladko, toda zunanje okoliščine so bile res neusmiljene. Skoraj sem že dvomila o tem, ali bom sploh lahko še delala. K sreči sem se srečala s krasnimi ljudmi, ki so bili odprti za nove reference in pripravljeni, da znotraj začrtanega okvira raziskujejo. To se je potem po letu dni in pol življenja na Zoomu, ves ta čas sem predavala režijo na stockholmski akademiji, spremenilo v realno gledališče. To je bilo zame res dragoceno.

Ta pandemija ima dva obraza: po eni strani so se marsikje ljudje znova povezali, pogledali, kdo živi okoli njih, potem ko so prej živeli drug mimo drugega, marsikdo sploh ni vedel, kdo je njegov sosed. Po drugi pa je pokazala tudi, kako pomembno je, da je tudi naš duh nahranjen. Ko se je kulturno življenje ustavilo, se je marsikdo šele takrat zavedel, kako ga pogreša. Kako vidite bližnjo prihodnost?
Ne mislim, da bomo to lahko uredili. Če se zavedamo ali ne, je to, kar se je zgodilo v letu dni in pol, privedlo do kulturocida. Umetnost je res postala povsem obrobna, tudi v življenju veliko ljudi, ki se ukvarjajo z umetnostjo, saj so morali početi marsikaj, da so lahko nahranili svoje družine. To je bilo res grozljivo obdobje. S tega vidika me visok odstotek ljudi, ki pravijo, da se bodo nehali ukvarjati z umetnostjo, ne preseneča.

Tudi mi sami nismo naredili neke akcije. Dejansko nimam vtisa, da smo družbi dejansko manjkali, kar me zelo skrbi. Nimam odgovora, kako naj se izkopljemo iz tega. Edina tolažba, ki jo lahko privlečem na dan, so izkušnje iz nekih drugih pandemij, v eni od njih v srednjem veku naj bi bila gledališča zaprta celo sedem let, pa se je, kot je jasno, pozneje vrnilo. Gledališče je kot feniks, kar se je večkrat pokazalo v zgodovini. V tem pogledu nisem preveč pesimistična, mislim, da si bo gledališče opomoglo od te boleče izkušnje.

Če pa pogledam izkušnjo posameznika, ki ima omejen rok trajanja, če se lahko tako izrazim, je pa vprašanje, kako bo. Zame je vsak dan dragocen. To je mikroperspektiva nas posameznih akterjev, kar se mogoče sliši zelo dramatično, a zavedam se, da imam omejen čas, in želim uresničiti čim več svojih načrtov. Makronačrt pa seveda vpliva na mikronačrt, sploh zadnji dve leti. Hkrati si človek ves čas zastavlja tudi vprašanja: zakaj se pritožujem, če nisem eksistencialno ogrožena? Pomembneje je, da se denar preusmeri v gradnjo novih bolnišnic. V zadnjih dveh letih lahko opazujemo razkroj vsega javnega: od socialne države naprej. To se je zgodilo tudi v državah, ki slovijo po socialni pravičnosti.

V tem smislu je to kriza ne le gledališča, temveč kriza družbe. Tu se potem postavlja vprašanje, kako vidite kozarec. Sama skušam videti kozarec napol poln: da gre za neke vrste streznitev, kažipot v boljšo prihodnost. Da zares pogledamo svet okoli nas. Da pride recimo na področju umetnosti do oblikovanja nekih novih strategij, ki nam manjkajo že kar nekaj časa. Mislim, da je to obdobje, ko gre za spremembo družbene paradigme, za zdaj se nam zdi, da sicer na slabše, a počakajmo, kaj bo prinesel čas.

Je ljubezen dovolj?
Ni, ni dovolj v družbi, v kakršni živimo. Na predpostavki ljubezni temelji Ivanin roman. Vsi bi želeli, da je to realno, toda v kontekstu surovega sveta, v katerem živimo, s praktičnega vidika je žal drugače. Par dobi otroka, kar ju potisne še v večjo krizo. Otrok nima nobenih zahtev, za nič ju ne krivi, samo tu je. Takrat se začne njun popoln zlom, saj ne moreta poskrbeti za osnovno eksistenco otroka, ki ga imata tako rada. Ljubezen ni vprašanje, toda ljubezen ne more napolniti želodca, ne more plačati položnic, najemnine. Ljubezen je seveda ultimativen občutek, ne le ljubezen do družine, ampak širše. Prav v tem je srž: Ivana je vprašanje intime dveh postavila v širše družbene odnose.

Družba je na neki način ugrabila zasebnost te dvojice, o kateri govori igra, in njima podobnih. Neoliberalna družba, v kateri živimo, sloni na hiperprodukciji in parametrih, ki so vedno merljivi, naj bo to denar ali kaj drugega. Tu ni prostora za ljubezen. Toda to ni zgodba posameznika. To je diagnoza družbe. Ne gre za to, ali sta dovolj močna, da se s takšnimi okoliščinami spopadeta. Mislim, da ni nikogar, ki bi bil dovolj močan. Čez tekst dobi človek občutek, da je to paradigma, iz katere je nemogoče uiti, temveč lahko samo bolj ali manj dobro sodeluje. Nihče pa ne govori o spremembi pravil. In to je glavno vprašanje, ki ga postavlja ta tekst: gre za vprašanje socialne pravičnosti, pravične družbene ureditve. Da se nekaj spremeni, izboljša.

V predstavi tudi njun otrok dobi svoj glas. Živi s posledicami njunih odločitev. Zdi se, da se polovica odraslih ne sprašuje o svoji determiniranosti z okoljem, družino, v katero so bili rojeni, druga polovica pa jo nenehno analizira.

Verjamem, da se sprememba začne pri posamezniku. Sama sem imela to nesrečo, da sem bila rojena in odraščala na zelo turbulentnem območju in v času. Večji del sem skušala te razmere spremeniti, med 18. in 28. letom sem protestirala proti režimu Slobodana Miloševića. Potem pa sem, to moram priznati, izgubila to voljo, da bi bila dejavna. Mogoče je to povezano s srednjimi leti ali pač drugačnim razvojem. Toda res mislim, da se sprememba rodi v človeku samem, šele potem gre lahko človek ven in mogoče navdihne še koga drugega – torej koncentričen pristop.

Mislim, da se trenutna paradigma, v kateri smo že dolga leta, ne bo spremenila sama od sebe. Potrebna je popolnoma druga paradigma, ideološka, miselna, ki je naše generacije mogoče sploh ne bomo dočakale. To so zdaj drugačni komunikacijski tokovi, ki jih moj 14-letni sin razume bolje kot jaz. Mislim, da je revolucija na ulici stvar preteklosti. Protesti so občasno potrebni, da ljudje vidijo, da delijo skupna prepričanja, toda mislim, da je celoten koncept, kako deluje politika in mi kot makropolitika, zelo oddaljen od našega življenja.

Če pogledate vse večje revolucije, so se te zgodile, ko je bila kritična množica ljudi eksistencialno ogrožena, ko niso imeli za jesti, ko so bila neposredno ogrožena njihova življenja. Težava neoliberalne družbe je, da velik del ljudi v njih živi znosno, niso ogroženi glede osnovnega preživetja. Po drugi strani se Evropa zapira, postaja trdnjava, ne zanimajo je tisti, ki so resnično življenjsko ogroženi.

Dejstvo je, da se ne bomo vrnili v predpandemično stanje. To je nova realnost.
Ta neoliberalni pristop nas sili v sistem hrčka, ki teče v krogu. Vsak odpor na neki način posrka vase, spremeni in ga označi, spremeni pa se nič. Mislite, kako ste nekaj spremenili z objavo na Facebooku, toda to je utvara, s tem ste le pomagali Facebooku pri večjem dobičku, če govorimo o najbolj banalnem vidiku. Težko je definirati krivca, ker smo na neki način vsi soodgovorni, eni na bolj, drugi manj neposreden način. Naši mehanizmi prepoznavanja, kaj se dogaja, pa so zelo omejeni. Vsi smo del iste kaše, kot njeni sestavni deli. Res verjamem v majhna dobra dela, v velike korake pa ne. Treba je začeti pri sebi, izvajati male geste solidarnosti.