Platinasti svinčnik, ki se ga podeljuje članu ZAPS-a za obsežnejši opus na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja, prejmejo Maja Simoneti ter Lena in Tomaž Krušec, za častna člana ZAPS-a pa sta izbrana Nina in Matevž Granda.

Nagrade bodo podelili na Dnevih arhitektov v petek ob 18.30 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinskem gradu.

Kot so v utemeljitvi zapisali, Maja Simoneti s svojim izjemno raznovrstnim in kakovostnim opusom, ki sega na vse ravni urejanja prostora kot tudi različna strokovna področja, predstavlja eno najpomembnejših strokovnih osebnosti slovenske krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja. "Seznam njenih strokovnih dosežkov je dolg in impresiven ter izkazuje visoko profesionalen in ustvarjalen pristop na zelo raznolikih področjih."

Za Leno in Tomaža Krušca beremo v utemeljitvi, da sta, odkar sta se pojavila na slovenskem arhitekturnem prizorišču, s sodelavci, med katerimi velja izpostaviti zlasti Vida Kurinčiča, "ustvarila obsežen opus pomembnih arhitekturnih del, ki sodijo v sam kakovostni vrh sodobne slovenske arhitekture. Njuno delo obsega zgrajene stavbe in projekte, ki plemenitijo in širijo slovensko arhitekturno kulturo. Odlikuje jih umirjena, tiha in nevpadljiva arhitekturna govorica, ki združuje tradicijo in sodobnost, zadržanost in monumentalnost, predvsem pa zavezanost arhitekturi kot umetnosti prostora."

Člani Platinaste komisije so Mihael Dešman, Metka Sitar in Ina Šuklje Erjavec. Častna člana sta postala Nina in Matevž Granda, "arhitekta, ki sta med kolegi znana predvsem po založništvu". Najbolj nemara kot ustanovitelja revije Outsider. "Revija je bila ustanovljena leta 2015, v času, ko je že vladalo splošno prepričanje o skorajšnjem zatonu klasičnih tiskanih medijev, in tudi njunemu projektu je le redkokdo napovedoval svetlo prihodnost. A Outsider je v sedmih letih ne le preživel, pač pa postal eden relevantnejših prostorov arhitekturnega diskurza pri nas, hkrati pa tudi platforma za arhitekturni aktivizem, odkrivanje novih pogledov in odstiranje starih, pozabljenih, za raziskovanje novih arhitekturnih praks in materialov, v zadnjem letu pa celo odpiranje novih javnih prostorov," je zapisano v utemeljitvi.

Komisija za nagrade zlati svinčnik je letos podelila priznanja štirim odličnim arhitekturnim delom, sporočajo iz ZAPS-a. Pri izboru najboljših arhitekturnih rešitev je komisijo vodila ideja o svobodi arhitekture, s tem pa so želeli poudariti, da je dobro arhitekturo nemogoče zvesti na en, preddoločen sistem mišljenja in delovanja, ki naj bi nam zagotovil uspešno opravljeno delo. "Arhitektura je miselna in materialna dejavnost, ki se neprestano redefinira. Za to, da v arhitekturi označimo neko stavbo za uspešno ali neuspešno, je treba vsako stavbo ovrednotiti posebej in vsakič znova," so zapisali.

Sorodna novica Alenka Gregorič: "Umetnost mora biti zrcalo družbi"

Cukrarna, objekt, ki obiskovalca ne pusti ravnodušnega
Nagradili so torej dve individualni hiši in dve javni zgradbi. Cukrarna, ki jo podpisujejo soavtorji Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš, je po mnenju komisije izjemno zahtevna in uspešno realizirana rekonstrukcija nekdanje rafinerije sladkorja. "Navzven masiven objekt z lahkotno sproščeno, a monumentalno notranjostjo obiskovalca ne pusti ravnodušnega. Poleg tega, da je Cukrarna postala nov ljubljanski kulturni center sodobne umetnosti, ima ta objekt pomembno vlogo varuha vseslovenskega, zgodovinskega spomina. Koncept zasnove prostora samozavestno sledi ideji, da je sama simbolika stavbe enako pomembna kot vsebina v njej. Cukrarna že danes kaže, da se uspešno vpleta v ljubljanski urbani prostor in regenerira prej degradirano območje," so zapisali.

Arhitektura vrtca, ki odpira vrata novemu, svežemu oblikovalskemu pristopu
Vrtec Pedenjped – enota Učenjak (soavtorji so Denis Rovan, Aleš Žmavc, Matic Škarabot, Lev Rahovsky Šuligoj, Vesna Draksler, Nina Vidić Ivančič in Lara Gligić) je odličen primer energetske sanacije obstoječega vrtca z novim prizidkom, meni komisija. "Avtorjem je uspel izjemno težek podvig, kako iz dane naloge ustvariti arhitekturo, ne samo prenovljeno stavbo, v tem procesu pa biti neprestano dovolj pragmatičen z zavestjo, da gre za vrtec, kjer so sredstva omejena. V vseh pogledih uspešna združitev starega in novega dela vrtca in izjemna pozornost pri oblikovanju interjerja ter ambienta otroškega igrišča to arhitekturo dvigujeta na vrhunsko raven. Arhitektura tega vrtca odpira vrata novemu, svežemu oblikovalskemu pristopu in zareže v splošno sprejeto estetiko v slovenski arhitekturi."

Tako popolna in dokončna hiša, da ne prenese sprememb
Hišo MM oz. prenovo stare podeželske hiše v Domžalah so zasnovali Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Klara Bohinc in Andraž Keršič. Gre za "izjemen primer dosledno zasnovane in izvedene arhitekture: v konceptu, harmonični spojitvi starega in novega ter obravnavi detajla. Avtorji so v hiši ustvarili skoraj mistično atmosfero z modulacijo prostora in svetlobe, s proporci in z materialnostjo. Ta hiša je tako popolna in dokončna, da ne prenese sprememb; ne v svoji zunanjosti ne v notranjosti. Zasnovana je kot popolni svet s svojimi pravili, ki jih mora uporabnik sprejeti. Ko pa jih sprejme, ga hiša sprejme v svoj čutni objem."

Odlično rešen mikrourbanizem
Hiša Podvrh soavtorjev Bora Pungerčiča in Petre Stojsavljević pa skupaj s prenovljenim kozolcem in vrtom tvori odlično rešen mikrourbanizem. "Objekt je zasnovan kot odprta kompozicija; tako urbanistično/arhitekturno kot tudi v drobovju interjerja. Prostor se odziva na potrebe uporabnikov, omogoča spremembe namembnosti prostorov in prosto menjavo pohištva. Detajli so rešeni pragmatično, a dosledno, materiali pa uporabljeni glede na funkcijo in ceno. V hiši in na vrtu je avtorjema uspelo oblikovati mnogo mikroambientov z različnimi pogledi, atmosferami in različno mero odprtosti; lastnosti, ki v tej hiši ustvarjajo svojevrsten šarm," še piše v utemeljitvi.

Komisija za zlati svinčnik, v kateri so sedeli Rok Jereb, Tomaž Ebenšpanger, Ana Kosi in Sergej Hiti, je opozorila, da gre pri kar treh od štirih izbranih del za prenovo oz. rekonstrukcijo obstoječega objekta, v tem uspešnem reprogramiranju obstoječega stavbnega fonda pa prepoznavajo arhitekturno smernico za prihodnost. "Okoljska ogroženost planeta s svojimi posledicami, pomanjkanje materialov in energetskih virov, pa tudi izguba zgodovinskega spomina; vse to nas arhitektke in arhitekte vodi v vedno bolj zavestno obravnavo obstoječega stavbnega tkiva."

Nespoštljiva prenova je za rušenjem največja grožnja kakovostni arhitekturi
Dobitnica patinastega svinčnika Frančiškanska kapela na Prešernovem trgu v Ljubljani avtorice Maruše Zorec je na neki način priznanje za kakovostno staranje arhitekture, ki je pravzaprav ni več. Kapela se je torej graciozno postarala, čeprav je bila nato uničena, je prepričana komisija, ki ob tem dodaja, da moramo razlikovati med staranjem in uničenjem. Na mestu kapele je trenutno v procesu "prenove" v nov prostor z novim programom mimo avtorice izvorne arhitekture. "Ta 'prenova' tako kot še vedno aktualna nevarnost z izgubo Plečnikovega stadiona potrjuje, da je neustrezna in nespoštljiva prenova takoj za rušenjem največja grožnja kakovostni arhitekturi. Vendar pa je že skoraj izbrisana kapela projekt, ki tudi v svoji posmrtni fazi sproža vprašanja o kakovosti, trajanju in celo sami definiciji arhitekture. Prvo samostojno realizirano delo arhitektke Maruše Zorec je bilo v bučnih, kričavih in tranzicijskih devetdesetih razmeroma neopaženo: na morda najbolj bučnem, kričavem in tranzitnem ljubljanskem trgu je vzpostavilo zadržan prostor individualne kontemplacije, ki je spoštovala častitljive usedline preteklosti okrog sebe, hkrati pa je samozavestno napovedala samosvojo pot avtorice, ki je v naslednjih desetletjih postala ena izmed najbolj cenjenih evropskih arhitektk prenov in vzpostavljanja sodobnega odnosa do dediščine," piše komisija.

Nagrajenca je izbrala komisija v sestavi Rok Jereb, Tomaž Ebenšpanger, Ana Kosi, Sergej Hiti in Miloš Kosec.