To mesto je Asmara, prestolnica Eritreje, ene afriških kolonij Italije, ki jo je Mussolini imel tudi za 'mali Rim drugega rimskega imperija'. V Asmari so med letoma 1935 in 1941, ko je v mesto, iz katerega naj bi italijanska vojska krenila na zmagoviti pohod proti Etiopiji, živelo okoli 70.000 Italijanov in ko je sem dotekalo ogromno kapitala, zgradili več tisoč stavb. Mesto je postalo pravo 'vadbišče' italijanskih arhitektov, ki so v kraju, neobremenjenem z zgodovino, z vprašanji umetnostne zgodovine ter s strahom, da se bo kaj zrušilo, preizkušali meje svoje domišljije. Asmara je tako postala 'razstavišče' italijanskega modernizma, v katerem so se križali vplivi futurizma, art decoja, racionalizma in tako imenovanega novecenta. Najbolj edinstveni so tisti arhitekturni dosežki, ki v arhitekturi izražajo futuristično fascinacijo z letenjem in sploh z vsemi motoriziranimi prevoznimi sredstvi; takšna je znamenita bencinska črpalka, v kateri prepoznamo motiva ladijskega kontrolnega stolpa in letalskih kril.
Tudi Unescovi sodelavci priznavajo, da je Asmara danes verjetno kraj najbolj koncentrirane modernistične arhitekture na svetu, obenem pa Asmara tudi velja za najlepše afriško mesto. Prav zaradi političnih peripetij in revščine, zaradi katere se Eritrejci niso dosti ukvarjali z vprašanji estetike in umetnosti, se je ta arhitektura ohranila do danes in prav o tem tudi govori nedavno odprta razstava v bolonjski fundaciji Cassa di Risparmio.
Čigav kulturni spomenik je Asmara?
Varovanje te arhitekture je prav poseben problem. Sami Eritrejci, zapleteni v desetletja vojn, s katerimi so si prizadevali za ponoven doseg neodvisnosti, se dolgo niso zanimali za arhitekturo in je tudi niso načrtno varovali. Šele leta 1999 je vlada ustanovila oddelek, ki naj bi ovrednotil to arhitekturo, jo konservatorsko zaščitil in tudi skrbel za njeno promocijo v tujini. Prav tako si je Eritreja začela prizadevati, da bi okoli 400 do danes ohranjenih modernističnih objektov vključili na seznam spomenikov Unescove svetovne kulturne dediščine. Ob tem pa je prišlo tudi do sporov z Italijani, ki to arhitekturo pojmujejo kot italijansko dediščino, in nekateri bi tako najraje videli, da bi bil asmarski modernizem priznan kot italijanski kulturni spomenik.