Maison Maurice Béjart Huis naj bi postal bruseljsko izobraževalno središče baletne umetnosti. V nekdanjem domu pred dvema letoma umrlega, verjetno najvplivnejšega koreografa druge polovice dvajsetega stoletja od nedavnega deluje arhiv, ki dokumentira Béjartovo delo, hiša pa ponuja tudi prostor za razstave, tematsko povezane z baletom in sodobnim plesom, ter apartmaje za plesalce in koreografe, ki se bodo ustavili v belgijski prestolnici, ki jo je Béjart sicer zapustil konec osemdesetih, ko se je preselil v Lozano v Švici. Tam je ustanovil baletno šolo in baletni ansambel, ki je nazadnje lani nastopil tudi v portoroškem Avditoriju.
Arhiv o 220 Béjartovih koreografijah
V novem bruseljskem kulturnem središču bodo skušali zbrati in sistematično urediti arhivsko gradivo o čim več od kar okoli 220 koreografij, ki jih je podpisal Béjart. Vsaj tri od njih veljajo za klasike baletnega repertoarja in za plesne stvaritve, ki verjetno nikoli ne bodo pozabljene; to so Bolero na znamenito Ravelovo glasbo ter izredno izvirni interpretaciji baletov Igorja Stravinskega Pomladno obredje in Žar ptica. Posebnost obeh koreografij in tudi siceršnjega Béjartovega dela je ponujanje večje vloge moškim plesalcem; posebej značilna v tem pogledu je bila Béjartova obdelava Pomladnega obredja, v katerem je 'samovoljno' opustil izvirni motiv žrtvovanega dekleta in v ospredje postavil par, žensko in moškega, ki skozi obred parjenja in umiranja rešita svoje pleme.
Veliki uspeh v Belgiji in ples na musique concrète
Maurice Béjart je bil sicer leta 1927 rojen v Marseillu v Franciji, vendar pa je prvi večji uspeh kot koreograf dosegel v Bruslju, kjer je leta 1959 posluh za njegovo vizijo Žar ptice pokazal Maurice Huysman, tedaj novi direktor gledališča Théâtre Royal de la Monnaie. Pripravljen je bil tvegati velike stroške za eno prvih zares velikopoteznih produkcij, po katerih je pozneje slovel Béjart, saj je bilo treba 'uvoziti' plesalce še dveh ansamblov (sodelovali sta baletni skupini Janine Charrat iz Pariza in Western Theatre Ballet iz Londona), da bi lahko uresničili Béjartov koncept. Predstava je bila popoln uspeh in nihče več se ni posmehoval Béjartu kot tistemu, ki skuša plesati celo na 'neposlušljivo' musique concrète; še več, celo popularne so postale tovrstne Béjartove produkcije.
Smrt pred 'dirjanjem' okoli sveta
V naslednjih petih desetletjih je Béjart veljal za absolutno avtoriteto baletne umetnosti, ki je svoj sloves 'akademskega' koreografa podkrepil z mnogo spisi in knjigami, v katerih se je kazal tudi častilca umetniške geste Richarda Wagnerja, in v katerih je razlagal koncepte svojih predstav. Veljal je za prvega erudita med koreografi, kar pa niti ni presenetljivo, saj se je rodil v družini profesorja filozofije; čeprav Maurice ni sledil poslanstvu svojega očeta, pa je že kot mladenič rad prebiral knjige iz njegove knjižnice in si tako širil obzorja. Sodeloval je tudi pri opernih predstavah in z asistenco režiserja Françoisa Weyergansa ustvaril izpovedni film Je t'aime, tu danses, v katerem je Béjart med drugim zaplesal z mlado plesalko Rito Poelvoorde. Uprizoritve svoje zadnje koreografije mož s predirljivimi modrimi očmi ni dočakal; predstavo V 80 minutah okoli sveta so krstili po njegovi smrti jeseni 2007.
Spodaj si lahko ogledate del fotografij iz bruseljskega arhiva Mauricea Béjarta.