Študirala je dramatiko za gluhe na Janačkovi akademiji v Brnu. Že od leta 2000 je občasno ustvarjala v slovenskem prostoru, pred petnajstimi leti pa se je preselila v Slovenijo in redno deluje kot režiserka in igralka, vodi pa tudi kulturne in jezikovne delavnice ter poučuje znakovni jezik.

Z Lado Orešnik smo se pogovarjali o ustvarjanju ljudi z okvaro sluha v gledališču, dostopnosti slovenskih profesionalnih gledališč in primerih dobrih praks, ki bi jih lahko vključili v slovenski kulturni prostor.

Ker ima gostja okvaro sluha in ne sliši, se nam je v studiu pridružila tudi gospa Karin Brumen, tolmačica slovenskega znakovnega jezika, ki je pogovor prevajala v znakovni jezik in iz njega. Sledi prepis pogovora oddaje:

Gospa Lada Orešnik, študirali ste na Janačkovi akademiji glasbene umetnosti v Brnu na Češkem, kjer ste se posvečali gledališču za gluhe. Kaj so posebnosti gledališča za gluhe in na kaj je treba biti pazljiv?
Od leta 1992 do 1996 sem študirala dramatiko za gluhe. Med študijem sem pridobila seveda veliko izkušenj in sodelovala s profesionalnimi gledališči, vključno z gledališčem, v katerem smo izvajali gledališki govor v kretnji, akrobatiki, plesu, pravljicah v igrah, zgodovino umetnosti ter pedagoško in psihološko delo z otroki. Prav tako smo imeli dvosemestrsko izobraževanje na področju zdravstvene vede, vključno s prvo pomočjo.

Kaj pa bi rekli, da je posebnost gledališča za gluhe, sploh če ga primerjamo s profesionalnimi gledališči za polnočutne ljudi? Kot ste prej omenili, ste sodelovali tudi s tovrstnimi institucijami?
Posebnost v gledališču za gluhe je, da so poleg igralcev, ki so gluhi, prisotni tudi tolmači, ki prevajajo jezik gluhih igralcev v govor. Glede na to, da sem tudi gluha režiserka, pri igri veliko uporabljamo vizualnost.

Že na začetku je treba opozoriti, da znakovni jezik ni pantomima. Pantomima je samostojna gledališka zvrst, medtem ko je znakovni jezik – kot že ime pove – jezik. Znotraj tega jezikovnega sistema se še posebej v polju umetnosti razvijajo nove izrazne metode. Kot ena izmed učinkovitejših se za gluho občinstvo vzpostavlja “visual vernacular” (VV). Nam lahko poveste več o tem?
Moram vam povedati, da sta znakovni jezik in pantomima različni stvari. Pantomima je oblika gledališča, kjer nastopajoči uporabljajo mimiko in gibanje teles brez besed. Znakovni jezik pa je polnopravni jezik, seveda z lastno slovnico, pravili in besediščem, ki omogoča komunikacijo med gluhimi in naglušnimi. VV (Visual vernacular) se izvaja brez znakovnega jezika in poudarja vizualne elemente za pripovedovanje zgodb, ki so razumljive vsem gledalcem. Seveda je to priljubljena oblika umetnosti v svetu gluhih, ki omogoča močno izražanje in pripovedovanje zgodb brez besed.

Odkar ste se pred petnajstimi leti preselili v Slovenijo, tukaj režirate, igrate, vodite kulturne in jezikovne delavnice ter poučujete znakovni jezik. Kot režiserka in večkrat tudi avtorica besedila oziroma priredbe pa že več let sodelujete v gledališki skupini Tihe stopinje.
Res je, ko sem se preselila v Slovenijo, sem se preselila zaradi ljubezni – pred petnajstimi leti. Že leta 2000 pa sem začela spodbujati slovensko gluhosledsko kulturo in sodelovati pri priredbah besedil za gluhe, da bi bila dostopna v znakovnem jeziku. Uvedla sem pa seveda tudi delavnice, kamor povabim tuje profesionalne gluhe igralce.

Pa v gledališki skupini Tihe stopinje sodelujejo samo gluhi igralci in igralke ali tudi slišeči?
V gledališki skupini Tihe stopinje igrajo samo gluhi igralci. Če pa se prijavimo na kakšen projekt, sodelujejo tudi slišeči igralci. Razlika v primerjavi s Slovenijo in Češko je, da na Češkem bolj redno sodelujejo tudi slišeči igralci.

V vaših projektih z gledališko skupino Tihe stopinje pa so gluhe oziroma članice gledališke skupine tudi dramaturginja, scenografka in kostumografka. Kaj so prednosti tega sodelovanja v smislu komunikacije in kako poteka vaše sodelovanje?
Sodelovanje se je začelo leta 2002 z uprizoritvijo predstave Lepotica in zver, pri kateri sem vse naredila sama: šivala sem sama, oblikovala sem sama, scenografijo sem izdelovala sama. Sčasoma pa smo seveda razdelili naloge in danes imamo gluhe dramaturge, kostumografinje in scenografinje.

Ustvarjalni proces pa je zagotovo drugačen z gluhimi in naglušnimi igralci kot slišečimi. Kako poteka ustvarjanje predstave tudi z vidika režiserke oziroma priprave na uprizoritev?
Moram povedati, da sem bila tudi sama zaposlena osem let kot igralka v gledališču v Brnu, kjer so seveda sodelovali tako gluhi kot slišeči igralci. In tudi slišeči režiserji in gluhi režiserji. Skupaj smo seveda izvajali dramske igre, komedije, pravljice za otroke in plesne predstave. Pozneje pa sem postala tudi režiserka za gluhe in naglušne.

Ustvarjate tako predstave za odrasle kot za otroke. Ali so te uprizoritve namenjene le gluhim gledalkam in gledalcem ali tudi slišečim? Zanima me še, kako predstavo prilagodite za slišeče in tudi za ljudi z okvaro sluha, ki niso uporabniki znakovnega jezika, na primer za naglušne?
Zame je delo v gledališču za otroke in odrasle zelo pomembno, saj uporabljamo znakovni jezik s tolmačenjem v govor. Tako omogočimo, da tudi naglušni uživajo v predstavi in razumejo dogajanje prek tolmača ali neposredno prek kretenj v znakovnem jeziku. Skupaj ustvarjamo most med gluhimi, naglušnimi in slišečimi, kar bogati celotno izkušnjo in povezuje različne skupnosti.

Zadnja produkcija, ki ste jo pripravili z gledališko skupino Tihe stopinje, je bila predstava z naslovom Iz pravljice v pravljico. Ta je mlajšim predstavila pet pravljic: Rdeča kapica, Janko in Metka, Kekec in Bedanec, Ostržek in Obuti maček. Kako pomembno je, da najmlajši gluhi, torej gluhi otroci, tudi prek gledališča in, ne le prek knjig spoznavajo te pravljice v njim prilagojenem jeziku in tehniki?
Da, to je zelo pomembno. Zakaj? Ker se imajo gluhi otroci na ta način priložnost seznaniti s pravljicami v znakovnem jeziku. Nekateri gluhi odrasli namreč niso imeli dostopa do teh zgodb. Ker pa tudi nekateri gluhi ne berejo knjig s pravljicami, jih gledališke predstave v znakovnem jeziku približajo temu svetu na prilagojen in razumljiv način. Pripravljamo predstave za otroke, mladino in odrasle, da bi vsi lahko uživali v teh zgodbah.

Naj omenimo še predstavo z naslovom Čarovniški proces, ki ste jo pripravili ob 25. obletnici delovanja Tihe stopinje. Pripoveduje o postopku čarovniških procesov v Ribnici v srednjem veku. Kako pomembno je tudi tovrstne zgodovinsko-družbene teme predstavljati skupnosti gluhih? Ali imajo sicer sploh dostop do bogastva teh informacij, ki ga na ta način lahko spoznavajo prek gledališča?
Izbrala sem zgodbo o čarovniških procesih, saj veliko gluhih in naglušnih ni poznalo zgodovine čarovniških sojenj. Prva znana obsojenka je bila Ana Detešnjak, zadnji čarovniški proces pa se je zgodil prav v Ribnici. In zgodba ozavešča občinstvo o preganjanju in predsodkih. Zakaj pa sem izbrala to temo? Izbrala sem jo z namenom, da ponazorim težave, s katerimi se gluhi srečujejo še danes. Nekateri gluhi, ki so končali študij, se ne morejo zaposliti, ker jih delodajalci zavrnejo zaradi komunikacijskih ovir ali prepričanja, da ne bodo kos delu. Podobno, kot so v srednjem veku krivično sodili in etiketirali čarovnice, se danes srečujemo s stereotipi in predsodki o gluhih.

To se zdi pogost motiv v vaših predstavah, pa tudi v gledaliških točkah, ki jih pripravljajo gluhi in naglušni: torej ta motiv nerazumevanja in nestrpnosti družbe do sveta gluhih in naglušnih. Torej, kako se gluhi lahko ali pa predvsem ne more vključevati v svojo okolico, ker ga drugi ne razumejo? Kako pomembno je tudi ozaveščati ljudi o nedostopnosti za gluhe in naglušne – torej predvsem slišeče?
Ker kot gluha poznam kulturo gluhih in naglušnih, imam seveda na tem področju veliko izkušenj, še posebej pri delu v režiji. V prostem času se pogosto udeležujem srečanj z gluhimi, zato vem, česa si sami želijo gluhi. Pomembno je seveda, da na ta način ozaveščamo širšo javnost o nedostopnosti in težavah, s katerimi se srečujemo gluhi in naglušni, ter o tem, kako lahko izboljšamo vključevanje teh ljudi v okolico. Z ozaveščanjem ljudi želimo ustvariti bolj odprto družbo, kjer bo za gluhe in naglušne vse dostopno, tudi na kulturnem področju.

Naj pri skupnosti gluhih omenimo še to, da v Sloveniji vsako leto poteka tudi gledališki festival, na katerem se društva gluhih in naglušnih predstavijo z gledališko točko ali pa predstavo. Glede na to, da se veliko vključujete v skupnost gluhih: bi nam lahko povedali, kakšen je interes za nastopanje oziroma izražanje na gledališkem odru med gluhimi? Je to neka priljubljena umetniška zvrst?
Gluhi imajo izjemen talent in strast do gledališča. V prostem času vadijo in se pripravljajo na različne nastope na različnih festivalih, kjer izkazujejo svoje igralske sposobnosti. Sama opažam, da imajo nastopajoči veliko potenciala, in če bi imeli možnost študija igre in pa rednih vaj v profesionalnih gledališčih, bi dosegli enakovredno vrednost v umetniškem izražanju. Takšni nastopi omogočajo občinstvu boljše razumevanje izzivov kulture gluhih in znakovnega jezika ter širijo zavest o njihovem talentu in kreativnosti.

Je v tem smislu Slovenija posebnost ali v večini evropskih držav gluhi nekako nimajo dostopa do profesionalnega gledališča? Kako je to na primer na Češkem, kjer ste odraščali in študirali?
Na Češkem se po študiju vključimo v profesionalno gledališče. Do zdaj imajo gluhi še vedno možnost, da sodelujejo s profesionalnimi gledališči.

Torej imamo v Sloveniji še kar nekaj manevrskega prostora za izboljšavo in za večjo dostopnost.
Za primer: v Sloveniji imamo premalo dostopnosti. Recimo, mogoče se zgodi kakšen gledališki nastop enkrat do dvakrat na leto, ampak da bi se pa to pogosto dogajalo v javnosti – tega ni v Sloveniji.

Ko smo ravno pri dostopnosti, se lahko ozreva še na profesionalna gledališča v Sloveniji. Leta 2019 je banka NLB skupaj z Društvom gluhih in naglušnih Ljubljana začela pobudo Gledališki tolmač, s katero so se profesionalna gledališča zavezala, da bodo vsaj eno svojo predstavo na spored umestila skupaj s tolmačem slovenskega znakovnega jezika, torej da bo ta predstava dostopna za gluhe. Celoten projekt je potem žal zamrl, tudi zaradi pandemije koronavirusne bolezni in vsesplošne zdravstvene slike, ki se je še vse predobro spomnimo. Vi ste pri projektu Gledališki tolmač sodelovali kot strokovna sodelavka, ki je tolmačice in tolmače pripravljala na tolmačenje posamezne predstave. Kako pa je tam potekalo vaše delo in kaj je pomembno pri prilagajanju predstav? Torej, ko je ustvarjalna ekipa slišeča, pa so gledalci gluhi?
Spominjam se, da sem izbrala predstave po Sloveniji, ki bi bile za gluhe in naglušne razumljive v vsebini in tudi igri. Nato sem izbrala tolmače, ki so prevzeli vloge v igrah za projekt Gledališki tolmač. Priprave smo začeli z vajami na podlagi izbranih predstav in scenarijev. Tolmače sem naučila uporabljati mimiko in gibanje pri tolmačenju, kar je zelo pomembno, saj je tolmačenje gledaliških predstav več kot le prevajanje besed. Nato smo skupaj z igralci vadili te tehnike na generalnih vajah. Tolmači so morali biti pripravljeni pred predstavo, da bi jo čim bolje prenašali za občinstvo gluhih in naglušnih. Ko pa je prišla premiera, je bilo občinstvo – kar pomeni gluhi in naglušni – izjemno navdušeno.

Ali se morda spomnite kakšnega posebnega odziva skupnosti gluhih? Vam je kaj posebej ostalo v spominu od občinstva, ki se verjetno ne srečuje pogosto s predstavami, ki jim lahko sledi v znakovnem jeziku?
V spominu imam dve stvari. Prva je muzikal za otroke, ki so si šli ogledat gledališko predstavo Žogica Marogica. Spomnim se, da so na to predstavo prišli tudi gluhi starejši, ki so seveda s seboj pripeljali vnučke. In se spomnim nekega starejšega gluhega, ki je pri svojih 55 letih prvič videl gledališko predstavo Žogica Marogica v znakovnem jeziku, in to je bilo res ganljivo.
Drugi spomin pa je gledališka predstava z naslovom Addamsovi. Takrat sta bila dva tolmača, moška in ženska vloga, ampak ta dva tolmača nista bila samo tolmača – bila sta res vključena tudi igralsko, veliko sta se izražala prek mimike. Zame je bil to res najlepši spomin.

In škoda, da je ta projekt zamrl, saj bi pripomogel tudi k splošni socialni vključenosti tistih bolj ranljivih gledalk in gledalcev. Kako pa gre na primer gluhi danes lahko v gledališče – v logističnem smislu? Kako se loti ogleda predstave?
Na žalost so gledališke predstave v večini slovenskih profesionalnih gledališč nedostopne za gluhe in naglušne. Edini primeri dostopnosti so dvakrat letno, ko Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije ter skupina Tihe stopinje pripravita celovečerne predstave za otroke in odrasle, ki so v celoti izvedene v znakovnem jeziku, ob pomoči govora in tolmačev. Takšne predstave omogočajo gluhim in naglušnim, da uživajo v gledališču, vendar so to izjeme. Če pa se gluhi in naglušni želijo udeležiti drugih gledaliških predstav, žal nimajo možnosti dostopa, saj večina slovenskih gledališč tega ne omogoča.

Oziroma verjetno se mora gluhi sam organizirati in poiskati tolmača?
Tako je, kot ste rekli. Gluhi si mora sam poiskati tolmača, ampak glede na to, da so to profesionalna gledališča, bi si želeli, da je tolmač na odru. Ker pa seveda profesionalna gledališča tega ne zagotavljajo, bi tolmač moral biti zraven mene (med ljudmi), kar pomeni, da bi bilo težko izvedljivo. Način, da bi bil tolmač zraven mene, pa je zame nedostopen.

Sicer pa med gluhimi in naglušnimi verjetno obstaja želja po bolj rednem spremljanju gledaliških predstav?
Na začetku so se gluhi za to manj zanimali. Zakaj? Tudi v okviru projekta Gledališki tolmač je bilo na voljo le nekaj vstopnic, recimo približno dvajset za gluhe in naglušne. Potem pa se je počasi, z vsakim nadaljnjim dogodkom, zanimanje povečevalo, saj so bile vstopnice za predstave na koncu razprodane. To dokazuje, da obstaja velik interes, vendar ta hip omejena dostopnost še vedno pomeni velik izziv.

Če naš zanimiv pogovor končamo z bolj splošno ali pa vizionarsko mislijo: na kakšen način pa bi bilo po vašem mnenju treba narediti gledališče bolj dostopno za gluhe in naglušne? Kaj pri tem lahko naredijo gledališča in kaj država?
Gledališča bi morala investirati v tolmače slovenskega znakovnega jezika za boljšo dostopnost predstave za nas gluhe in naglušne. Država pa bi lahko zagotovila finančno podporo za subvencioniranje gledaliških predstav za gluhe in naglušne, omogočila financiranje programov za izobraževanje tolmačev in gluhih režiserjev ter spodbujala regionalne projekte. Država bi seveda lahko tudi izvajala javne kampanje za ozaveščanje o vključevanju gluhih in naglušnih v kulturne dejavnosti. S sodelovanjem profesionalnih gledališč bi lahko tudi ustvarili trajnostne rešitve za večjo dostopnost gledališča za vse.

Oddajo Oder je tonski oblikoval Janez Podlesnik, pripravila pa jo je Kaja Novosel.
Oddaja Oder z gostjo Lado Orešnik je dostopna na spletni strani programa Ars, v aplikaciji za podkaste in na spletni platformi RTV 365.