Ne sicer kar na splošno, temveč z osrednjim časnikom, ki ga vodi precej omleden urednik Metod. O njem izvemo, da nima otrok, da je uredniško mesto nastopil precej mlad in da je zdaj, v poznih srednjih letih, solidno preskrbljen. Če ne bi nastopila kriza, katere dolga roka je segla tudi do osrednjega nacionalnega dnevnika, bi bil njegov lik komajda omembe vreden, tako pa se je pisateljici očitno zdelo pomembno dokazati tezo, ki jo že dolgo slutimo, vendar jo komaj kdo izreče ali zapiše, vsaj ne tako eksplicitno, kot je to narejeno v tej knjigi; recimo, da je pisateljičin glas v romanu navzoč in da svojim junakom občasno priskoči na pomoč, predvsem da bi dokazala, da za porazno stanje medijev ni kriv splet ali pa slabe gospodarske razmere, ampak ljudje oziroma kar novinarji sami.

Ne glede na to, da roman z menjavo perspektiv, torej Metodove in Ožbejeve, občasno deluje preveč shematično, osrednja junaka pa tipizirano, so prizori, kot je tisti, ko skupina novinarjev prikriva svoje neznanje v zvezi z Nobelovim nagrajencem, precej povedni. A to je le droben kamenček v večjem mozaiku romana Agate Tomažič Tik pod nebom. Metod padanje naklade časopisa vidi kot srečo v nesreči: “če si ljudi metal s potapljajoče se ladje, ti ni bilo treba upravičevati vsakogar posebej,” razmišlja. Pristaja torej na kapitalistično logiko – kdor v najboljši od vseh ureditev utoni, je sam kriv. Njegov glavni cilj je ohranitev lastnega položaja, sodelavcev pa se znebi brez kančka slabe vesti. Ko mu nadrejeni prinesejo v neformalno presojo imena ljudi, ki jih je treba odpustiti, to naredi brez premisleka. To, da vse pozna, mu daje skorajda zadovoljstvo. Zanimivo je na primer, da avtorica ravno v teh pasažah uporablja srednjeveško retoriko in da je celo Metod primerjan s fevdalcem, s čimer seveda nakaže bistvo problema.

Če se tovrstno razkrivanje zdi mestoma pretirano in celo katastrofično, kot je zapisala avtorica spremnega zapisa Mojca Pišek, pa po drugi strani to katastrofičnost potrjuje nezmožnost upora v novinarskih vrstah. Da bi vsi hkrati, od novinarjev in urednikov do uslužbencev v kadrovskem oddelku, začeli zavračati nižanje plač za honorarne sodelavce, večanje delovnih obveznosti, plačilo po učinku, ukinjanje službenih poti in financiranja zahtevnejših novinarskih zvrsti, je utopija. Strah prevlada nad željo po svobodi in naj se sliši še tako malo verjetno, ne nazadnje je vendarle govor o novinarjih, je več kot resnično. Kadrovska politika ni nič drugega kot splet osebnih uslug in Metod je prototip tovrstnega junaka, ki mu je ključna poslušnost do nadrejenih, medtem ko po drugi strani novinarski sindikati izgubljajo svoj namen. Nič čudnega torej, če se v danih razmerah zgodi, da nekateri novinarji pozabijo na etični kod in same sebe postavljajo v ospredje ter postajajo novica sama.

Ko se torej že sprašujemo, ali je osrednji dogodek romana srečanje z brezdomcem, ki pred eno od trgovin v rokah drži Kralje ulice, se kot Metodov protipol izriše Ožbej, čeprav večino romana ni povsem jasno, kako je z njim. Resda izvemo, da gre za računalniškega hekerja, ki se bolj kot za branje tiskanih medijev zanima za spletno omrežje in za svoj telefon, a se ob koncu prav prek njega pokaže, kaj vse bi Metod moral biti, pa ni: Metod je osebnostno nezrel, intelektualno in karakterno mlačen, recimo celo etično izprijen moški. To, da je zagledan v preteklost in da sredi pogorišča pestuje mrtvega otroka, je njegov osebnostni problem, in ne problem medijev kot takšnih. Ožbej ga spregleda, in ga celo pomiluje. V tem, in ne v razgrinjanju insiderskega pogleda v novinarske vrste, roman pomeni nekakšen novum.

Običajna linija zgodbe bi bila, da bi bil oče nadveden, in bi biološkega sina učil preživetvenih manevrov, toda v romanu Agate Tomažič Tik pod nebom je situacija obrnjena. Tako kot Metod ni bil zmožen reševati težav v zvezi s časopisom, ni zmožen niti spregledati, da je bodoči investitor njegov sin. Njegovo končno spoznanje je precej sentimentalne narave: Metod uvidi le to, da ni ničesar več, kar bi bilo vredno ščititi pred svetom, in da za njim ne bo ostalo praktično nič. Ker zamudi celo soočenje z biološkim sinom, s katerim zaradi Metodove nezmožnosti sprejemanja odgovornosti ne delita niti enega spomina, posledično v romanu tudi ni katarze. Mladi tehnološki milijonar ostane neprizadet opazovalec, čigar posmeh je Metodu prihranjen. Ožbej je tip človeka, ki živi v permanentni sedanjosti, in celo prihodnosti, medtem ko mu je očetovo zaostajanje v preteklosti v nadlego. Sin spozna, da je očeta že davno prerasel v vseh pogledih. Ne glede na cinično videnje očetov roman s tovrstnim pogledom nosi optimistično noto.