Spomnimo, v prvem delu politično začinjene in glasbeno navdahnjene sage nekdanjega lastnika prodajalne plošč Vernona že ujamemo ne dnu; poln je spominov na čase obilja, dobrih drog, alkohola in žensk. Potem potrka na vrata Abrahama in melanholično hlini stare čase. Despentes hitro razrahlja naracijo in v roman vpelje kopico likov, ki sooblikujejo cvetober pariške subkulture, npr. Vernonovo "bivšo", psihopatskega scenarista, bankirja, ki se počuti upornika, neuspešnega filmarja, nekdanjo porneso in senzacionalistično novinarko Lydio Bazooka, ki tekmuje za trofejo osebe z najbolj koloritnim imenom triptiha. Medtem umre rock zvezdnik in Vernonov stari prijatelj Alex Bleach, povezovalni element, za čigar poslednji intervju nenadoma zavlada veliko zanimanje.

V drugi knjigi je Vernon socialno in fizično že povsem dislociran ter komajda prisoten lik; živi v kartonski škatli na cesti, še vedno ga išče pol Pariza in ta "polovica", vsi ti sateliti, zlivajo žolč tako na politično desnico kot levico, preklinjajo sistemske manipulacije in povprečnega prekarnega Francoza. Vernon postaja kultna figura, mesija in idol parka Buttes-Chaumont, kjer bivakira z ostalimi klošarji in kamor ga prihajajo obiskovat nekdanji kolegi.

V sklepnem delu Virginie Despentes še vedno ostaja politično profilirana, čeprav malenkost manj zajedljiva, zdi se, kot da želi Subutexu in njegovim ekscentričnim apostolom vliti nekaj upanja, kljub dejstvu, da Pariz in širša Francija gorita. Scenosled objav vseh treh romanov v tem kontekstu ni nezanemarljiv. Prva dva sta v izvirniku izšla leta 2015, tretji pa leta 2017. Vmes se je v Franciji (in za pristaše rokenrola) zgodilo marsikaj, teroristična napada na klub Bataclan in uredništvo Charlie Hebdo, umrla sta David Bowie in Lemmy. V to spremenjeno in depresivno urbano okolje se iz prostovoljne izolacije, nekakšne potujoče komune, nenadoma vrne za svojo "avtonomno cono" vse bolj nezanesljivi in nepredvidljivi guru Vernon, ki je v t. i. konvergencah organiziral spiritualna doživetja s plesom in mamilarsko abstinenco.

Stranski liki ob Vernonovi pasivni vlogi še vedno dominirajo; posamezniki iščejo notranje ravnovesje, prosluli producenti načrtujejo maščevanje, mlade gverilke pred pogromom bežijo v tujino, na videz trdno povezano komuno pa začne razjedati vest o morebitni denarni injekciji, klasični razdiralni element. Despentes z duhovitimi verbalnimi rafali mimogrede naniza kopico vinjet o tegobah sodobne družbe, ki jih mirno lahko apliciramo tudi na slovensko realnost: vprašanja permisivne vzgoje in starševskega vpliva na izobraževalni sistem, prekletstvo samostojnega materinstva, nad vsem pa mestoma kontroverzna stališča na temo sobivanja krščanstva in islama ter sovraštva do priseljencev ("Sovraštvo je poživljajoče. Vsakomur je do tega, da sovraži").

Vernon Subutex v treh knjigah obsega dobrih tisoč strani. Preveč za fluidno artikulacijo družbenih nevroz sodobne Francije? Verjetno res, čeprav drži, da v slogovnem pogledu in vragolijah urbanega slenga, ki ga je živahno poslovenila Jedrt Maležič, serija ne popušča do zadnje strani.