Če te motive obravnavamo v kontekstu sredine 20. stoletja, ki mu pripada tudi Annie Ernaux, potem se nam pred očmi najprej prikažejo francoski filmi, ne toliko novi val kot dela njegovih tihih in formalno zadržanih sopotnikov. Drži, Truffautov Štiristo udarcev (1959), formativno delo novega vala, spada v to kategorijo, še bolj pa nekatera dela slogovno rigoroznih velikanov tipa Maurice Pialat (npr. Golo otroštvo, 1968) in Robert Bresson (npr. Mouchette, 1966). In če tematiko povežemo s slogovno askezo, potem bi literaturi Annie Ernaux lahko pripisali veliko bressonovskega minimalizma, ki je – sama je vseskozi, kot vsi Francozi, rada hodila v kino – preprosto moral vplivati na njeno ustvarjanje.

Pisateljico zanima resničnost človeške izkušnje v kateri koli formi, svoj "nevtralni" literarni slog oblikuje po strogih pravilih in temu je ostala zvesta večino življenja. Nobenih liričnih spominov na otroštvo ali umetelno spisanih pasusov, nobenega postavljaštva z ironiziranjem. Gola dejstva. Golo otroštvo, ki se mu posveti v treh kratkih zgodbah, ki sestavljajo pričujočo zbirko treh besedil, spisanih in objavljenih med leti 1983 in 1997.

Mesto, Neka ženska in Sram popisujejo dekletov odnos do njenih staršev, provincializma Normandije, neprestanih selitev, želje po izobraževanju, poučevanju in preskoku v srednji razred. Mladi Edouard Louis je s svojimi kratkimi romani in silovitim slogom "pekla province" njen naravni naslednik v enaki meri, kot je Bresson (nezavedni) mentor Annie Ernaux. Pisateljičina starša delujeta kot bressonovska modela, Ernaux ju redko (še posebej v Mestu) imenuje oče in mama, temveč Ona in On. Občutek distance, še posebej do očeta, neizobraženega delavca, čigar smrt in svoje občutke ob njej opiše na prvih straneh prve zgodbe Mesto, je strahovit. "Ničesar si nisva imela povedati, zato sem začela pisati", na neki točki ugotovi junakinja in zacementira njun nikoli ploden odnos.

O mami piše z veliko več naklonjenosti, sploh ko opisuje njene "umetnije, ki pomagajo blažiti revščino" (krpanje oblek, obračanje ovratnikov in manšet, da bi jim podaljšala življenjsko dobo) in "ki so se po stoletjih prenašanja veščin z mater na hčere končale pri meni". Umetnost preživetja je morda centralni motiv Treh pripovedi, podobno kot je bil ilegalni abortus (še ena "umetnost preživetja") ponavljajoči se motiv štirih zgodb, zbranih v leta 2023 izdani zbirki Dogodek in druga besedila (zbirka Kondor).

Lik mame, živahne in ponosne delavke, željne izobraževanja in vpijanja kulture, osebe brez dlake na jeziku in brez občutka sramu pred predstavniki višjih slojev, z njenimi besedami "nič slabša nisem od treh ljudi", v zgodbi Neka ženska dobi silovit pospešek. Mama postane "edina pomembna ženska v življenju" Annie Ernaux, zato ji ob smrti ("umrla je osem dni pred Simone de Beauvoir") v sklepnem odstavku Neke ženske nameni čudovito posvetilo ("Moja mama je morala postati zgodba, da se jaz lahko počutim manj sama in zlagana …"), ki bi mu ob bolj pretencioznem izrazoslovju lahko pritaknili poteze feminističnega manifesta. V pisanju Annie Ernaux ni ničesar manifestativnega ali deklarativnega, zgolj brutalna resničnost, ki po prvih dveh epizodah doživi sublimacijo v sklepnem Sramu, kjer avtorica povzame prvi dve zgodbi in o občutku sramu spregovori tako z intimnega kot razrednega vidika.