Agi Mishol, rojena v Transilvaniji v Romuniji, se je z madžarsko govorečimi judovskimi starši, ki so preživeli holokavst, pri slabih štirih letih preselila v Izrael. Tudi zato jo izrazito zaznamuje in zanima jezik, saj materinščina njenih prednikov ni enaka njeni – hebrejski. Pripoveduje o Izraelu – o pokrajini, o političnih razpokah, vendar nam prav tisto, kar je po eni strani tako specifično kulturno zaznamovano, vedno znova odstre kot univerzalno. Odnos je zanjo bistven, osvetljuje ga – odvisno od trenutka – kot biti sam s sabo, biti s partnerjem, biti z ljudstvom in biti z naravo. Njene pesmi so ne le jezikovno, temveč tudi sporočilno večplastne, napojene kdaj z erotiko in strastjo, pa tesnobo in bolečino – vendar vedno dostopne. Kot na primer v pesmi z naslovom Ni bilo ranjenih:

"Bel osel,
čigar življenje je vpreženo v kramo
in lubenice,
je gotovo stal mirno, ko so na njegovo telo pritrdili
pas iz dinamita, /…/
Ampak ko se je s hrupom dvignil v nebo,
je bil povišan v mesijo z eksplozivom
in dvainsedemdeset brezmadežnih devic
je lizalo njegove rane."

Čeprav je Agi Mishol vpeta v veliko zgodbo, tako po karierni plati kot dejstvu, da živi na območju kulturnega trenja, pri čemer se zavzema za spravni dialog s Palestinci, je njen pesniški izraz oblikovala njena občutljivost do trenutka in vsakdanjih, na prvi pogled neopaznih pojavov. Kot pravi je ta izraz danes bolj enostaven kot nekoč, očistila ga je zapletenega okrasja. Postane lahko povsem majhna opazovalka: práhu na mizi, ki se v sončnem žarku spremeni v zlato, se čudi prav tako kot neskončnosti peska v puščavi, ali pa stremi v lepoto pajkove mreže v kotu in okrasnih kipcev, ki kar oživijo. Pesnik mora leteti visoko, da spozna širino, in se spustiti na tla, da pokuka spodaj. Biti moraš bog in mravlja obenem. In teh je na kmetiji, v agrarni skupnosti Kfar Mordechay, kjer živi, polno. Ljubi živali, naravo – boli jo, da smo ljudje pogosto razočarani nad njo, kajti narava vedno naredi po svoji najboljši moči in ima – prav tako kot pesnica sama –zanimiv smisel za humor in ironijo: golobi lahko svobodno letajo in prav oni so tisti, ki se iztrebljajo na naše spomenike, s katerimi stremimo v nebo, k ponosu.

"Sploh,
kako stegujejo vrat naprej in ga zatem
potegnejo nazaj z vsem hrupom,
frfotanjem in izpadanjem peres, tudi ta,
ki ima smisel za vzvišeno, vidi,
da svobodno serjejo na vse in da določene ženske
z njimi še krasijo zavihke plaščev.
Ribe so povsem druga stvar."
(iz pesmi Golobi)

Kot poet se moraš boriti za besede, da postanejo prava moč tvojega sporočila, pripovedujejo njene pesmi. Prečkati moraš most človeštva, da lahko postaneš predstavnik preprostega v majhnem in prav tam se skriva prava velikost. Takole pravi Agi Mishol: "Moja misel ne hlepi po vsebini, je bolj prosto plavajoč trnek, ki se suka po vodi, madež črnila, ki se razliva po platnu."

"Medtem je že umrl moj učitelj matematike,
umrle so tudi naloge, ki mi jih nikoli ni uspelo
rešiti.
Jaz imam rada klobuke
in ob večerih vedno,
ko se ptice vrnejo na drevo,
iščem tisto, ki leti povsem v ozadju."
(iz pesmi Gosi)

… je še zapisala Agi Mishol, pesnica in pridelovalka kakijev, breskev in granatnih jabolk, ki je svojo prvo "pravo" pesniško zbirko Zapiski s plantaže iz leta 1987 kar skupaj s sadjem prodajala ob cesti.

Iz oddaje S knjižnega trga.