V knjigi Razgledi na tuje so zbrane njene obravnave romanov, ki so se je "tako ali drugače dotaknili". V ospredju so predvsem postmodernistični romani in pisateljice, ki se ukvarjajo z vprašanjem ženske v družbi. Med drugim beremo o Italu Svevu, Doris Lessing, Jonathanu Littellu in Lojzetu Kovačiču.

Gre za vnovič objavljene spremne besede, ki so bile napisane v letih 1988 do 2018 za knjižni zbirki Kondor in Babilon. Daljši časovni razpon je več kot dobrodošel, saj kljub razmeroma skromnemu naboru omogoča določen pogled v avtoričin način pisanja in spoprijemanja z obravnavano literaturo. Starejša spremna besedila so še zelo na vse strani razvejana in daljša, novejša iz drugega poglavja knjige pa so bolj osredotočena na zgolj en vidik obravnavanega dela, denimo na pripovedni prostor ali na mejo med avtobiografijo in fikcijo.

Čeprav prevodi pomembnih romanesknih del k nam še danes prihajajo z zamikom, Alenka Koron ugotavlja, da nam tuji romanopisci in njihova dela v nasprotju s precej bolj odklonilnim 19. stoletjem ne pomenijo več grožnje, ampak obogatitev knjižnega prostora. Prevode velikih piscev sodobne književnosti že kar samoumevno spremljajo spremne besede, ki dodatno osvetljujejo roman, avtorja in njegovo delo.

Ob branju in analizi tujih avtorjev se Alenki Koron odpirajo številna vprašanja, na katera pa pogosto ne najde konkretnih odgovorov. Ob Bojevnici Maxine Hong Kingston se sprašuje, ali so naše predstave o (dobri) književnosti res samoumevno združljive s tistimi, ki jih imajo ameriški bralci? Smo ob Žvižgavkah Antonie S. Byatt enako kot angleški bralci dojemljivi za moderne ideje, denimo spajanje umetnosti in znanosti? So tuji avtorji z izbiro tematike, pripovednega okolja in osrednjih protagonistov lahko za zgled domačim? Ob branju romanov se pogosto ukvarja tudi s tankimi mejami med življenjem posameznika in njegovimi romani, med zgodovinsko resnico in izmišljotino. Ob tem velja izpostaviti Itala Sveva; njegovi literarni junaki – depresivni, nad svetom razočarani spregledani umetniki – so pogosto pisateljevi samoironični avtoportreti.

Ob pisanju o romanih se avtorica ne nazadnje ukvarja tudi z vprašanjem, kaj konkretno nam prevedena besedila prinašajo in ob katerih temah in izzivih se nam, čeprav tuja, lahko zazdijo bližnja in domača. Kot narod nikoli zares izbojevanih bitk lažje razumemo zatirane in neuveljavljene posameznike, ugotavlja, obenem pa bi ob branju romanov, kakršen je Ostanki dneva, lahko uvideli tudi dejstvo, da je nenehno sprejemanje vloge žrtev sistema in slepo pokoravanje idealom, v katere ne verjamemo, naravnost nespametno.

Blizu so nam tudi besedila o moralnih stiskah in občutkih krivde generacij, ki vojne niso doživele, a so prisiljene živeti z njenimi posledicami. V tem smislu je zanimiva obravnava Povodja, romana, ki odpira vprašanja o zgodovini in njenem vplivu na življenje posameznika. Postspomin je očitno travmatičen tudi za Jonathana Littella, avtorja Sojenic, ki se je sicer rodil po drugi svetovni vojni, a ga izkušnje vseh vpletenih nič manj ne bolijo.

Razgledi na tuje so delo "komparativistično šolane navdušene bralke". Tej samooceni bi težko še kaj dodali. Alenka Koron se "razlagalnega posla", kot ga imenuje, vsakič znova loteva potrpežljivo, zbrano in natančno. Kot je komparativistom v navadi, z zglednim literarnovednim znanjem analizira romane, jih umešča v prostor in čas, avtorjem išče njihove vzornike in ugotavlja, na kakšne načine smo jih sprejeli.

Spremne besede se predvsem v zadnjih letih rade sprevržejo v reklamna besedila, ki s pretirano (in povsem nepotrebno) vnemo romanopisca trepljajo po ramah, zato je objektiven in strokoven odnos do obravnavanih romanov več kot dobrodošel. Ljubitelji esejističnih izpovedi po drugi strani vendarle hrepenimo po osebnih bralskih izkušnjah. A to je bolj stvar osebnih preferenc.

Še toliko bolj, ker bi zbirki Alenke Koron Razgledi na tuje težko očitali enoličnost in duhamornost. Besedila so lahko berljiva, razgibana in bralcu omogočajo resda le delen, a zato toliko bolj skrbno grajen uvid v romane, ki si jih (kar je ne nazadnje glavni namen tovrstnih sestavkov) zaželimo prebrati: mogoče prvič ali pa – vnovič.

S knjižnega trga.