Kljub skoraj idiličnim okoliščinam ni šlo brez posameznih občutkov tesnobe, a v zgodbah vendarle prevladuje vedrina. Ob pisanju se je Berger sklenil izogniti težkim političnim temam, samopomilovanje pa je zamenjal za sprehode v naravi in vsakodnevno pisanje, ki se naposled konča s predpoletno sproščenostjo in občutkom svobode, ki navda človeka, ko se spet lahko brez slabe vesti poda čez občinske meje.

Izkušnja takšne napol prostovoljne izolacije bi bila v običajnih časih verjetno nekaj posebnega, trenutno pa predstavlja še preveč znane okoliščine – predvsem enoličnost, ki jo popestrijo utrinki iz narave, različni vladni odloki in kak obisk sorodnika ali znanca.

Čeprav se zdi, da nam o morbidnih časih, v katerih že tako ali tako živimo, ni treba brati še v knjigah, naj prvi vtis ne zavede. Aleš Berger si v skladu z duhom časa namreč tudi med pisanjem postavil precejšnjo oviro. Nanjo je namignil že v uvodnih vrsticah, v katerih je pripomnil, da je bolj kot vsebina sama morda še impozantnejša "drobna izmišljija, ki jo bo, kdor bo bral, brž uzrl".

V tem se je avtor najbrž uštel – kljub posrečeno dvoumnemu naslovu Breze in zgovorni sliki na naslovnici bo povprečen bralec verjetno potreboval kar nekaj časa, da bo začel pogrešati enega od samoglasnikov. Kljub takšni "strahoviti pohabi" se zgodbe namreč razvijajo spontano, igrivo in na videz popolnoma neovirano. Še več, zdi se, da prepreka le še dodatno bogati pripoved s številnimi žlahtno arhaičnimi in samoironičnimi sopomenskimi izrazi. Človek tako ne pride, ampak primaršira ali tudi prisopiha, pisatelj ne piše, pač pa naklada, sprehod postane špancir, prijatelj sodrug in podobno.

Da je delo lipogram, pisatelj nazadnje razkrije kar sam, malce užaljen, ker nihče od prvih treh testnih bralcev tega ni opazil. Kar je škoda, saj bi skrivnost brez teh tako očitnih indicev verjetno še dolgo ostala na varnem med knjižnimi platnicami.

Breze so tako predvsem svojevrstna umetnina, s katero prevajalec, pisatelj in urednik Aleš Berger znova dokazuje, da je v jeziku preprosto doma. In malce posredno pokaže tudi na to, da so omejitve sicer neugodne, a lahko postanejo vir navdiha, če jih le znamo pogledati iz prave perspektive.

Iz oddaje S knjižnega trga.