Pomenljivo tudi zato, ker je knjiga izšla v knjižni zbirki Poezija. Očitno gre – bibliotekarska nerodnost gor ali dol – še za enega v plejadi izvirnih besedil, ki se spretno izmikajo oznakam. Čeprav je ritem besedil v knjigi Kako postati človek izrazit in je podobje skrajno poetično, jih je prav mogoče brati tudi kot refleksivno spominsko prozo, ki ji je blizu asociativni tok zavesti, skozi katerega se morda razkrivajo ne le reminiscence mladosti, temveč tudi vtisi iz nezavednega. Če še nekoliko zabrišemo meje med zvrstmi, bi lahko rekli, da zadnja Debeljakova knjiga sploh ni zbirka, temveč spominska proza ali celo bildungs oziroma razvojni roman.

Kako in o čem torej govorimo, ko govorimo o knjigi Kako postati človek? Gre za izbor avtobiografskih besedil, v katerih je lirski subjekt oz. pripovedovalec izenačen z avtorjem in skozi katera sledimo Debeljakovemu otroštvu in mladostništvu, in sicer skozi fragmentarne, pogosto težko ulovljive podobe; podobe torej, ki so take kot spomini. Debeljakova besedila si za izhodišče jemljejo gesla iz leta 1961 izdane enciklopedije za otroke Mladi vedež; izšla je istega leta, kot se je rodil avtor. Prejel jo je – in to ni nepomembno, saj je nanj naredila precejšen vtis – za darilo ob osmem rojstnem dnevu.

Odraščanje je torej dopolnjeno z enciklopedičnimi gesli; vsekakor je pri človekovem razvoju izrednega pomena znanje, ki ga pridobiva; tako tudi gesla iz Mladega vedeža tvorijo nekakšno zgodbo in skozi branje pridobivajo nove pomene. Niso le kuriozum; skozi pogosto didaktična, tendenčna gesla se ustvarja ozračje nekega časa. Če so Debeljakove osebne izkušnje na neki način občečloveške, s čimer merim na to, da niso izrecno ideološko opredeljene, temveč so predvsem intimne, spominske, refleksivne, so citati iz enciklopedije, ki je povrh vsega še otroška, kajpak nekoliko bolj zaznamovani. Tako se prek njih počasi vzpostavljajo odnosi do drugega, okolja, države, družine … kakršni so bili ''veljavni'' v času Jugoslavije.

Prek gesel, ki pripovedujejo svojo, vzporedno zgodbo, dobijo Debeljakova besedila sidrišče v konkretnem času in prostoru, ki obstaja zunaj avtorjeve subjektivne ocene časa in prostora; Ljubljana in okolica, prevozna sredstva, kraji, ki jih Debeljak obišče – vse to je obravnavano izrazito subjektivno, kar je popolnoma naravno. Seveda gre za spominjanje, za avtorjev miselni tok, za lovljenje drobcev tistega, kar je bilo morda že pozabljeno in je zdaj na novo najdeno; tudi če je to le vonj, bežna podoba ali hipen dogodek. Nasproti temu so gesla iz Mladega vedeža tisto trdno, objektivno, od zunaj podano – hkrati pa tudi tisto, prek česar sta se – med drugim, seveda – tvorili avtorjevo zaznavanje sveta in vedenje o njem.

Tu je še tretji element: ilustracije in likovna oprema Tanje Radež. Likovno gradivo je pod enciklopedičnimi gesli, torej levo od Debeljakovih besedil. Pomenljivo je, da je tudi likovna oprema, v kateri prevladujejo ilustracije in fotografije, izrazito kolažirana; gre za tehniko, ki je v nekem smislu lahko blizu miselnemu toku v besedilih. Tu in tam so ilustracije pripete k pesmim na drugi strani, večinoma pa so urejene v drugačen vrstni red – sestavljajo torej nekakšno mrežo, ki stoji sama zase, ločeno od besedil, ki jim sledijo in tvorijo svojo zgodbo, podajajo še en dokument nekega odraščanja. Pri tem je pomembno, da veliko fotografij, ki so v likovni opremi pomembne, izhaja iz Debeljakovega osebnega arhiva. Tu so, denimo, figurice bombonov Pez, pohodniška knjižica, Kraševe sladkarije, vezeni prtički, značilna arhitektura, zapis iz spominske knjige in tako naprej. Te ilustracije in fotografije, razporejene v drugačen vzorec kakor besedila, opozarjajo na nelinearnost človekovega življenja in tudi spomina. Spomini niso urejeni v vnaprej določeno zaporedje niti niso povezani v nekakšno natančno časovno premico; povezujejo se izrazito subjektivno, morda na videz naključno in tvorijo vedno nove mrežne povezave. To daje življenjski izkušnji njeno enkratnost, neponovljivost in kompleksnost, ne glede na to kako – pogosto na silo – sistematiziran je svet, ki obdaja subjekt.

In kakor je mrežna struktura jasna navzven, prepoznavna skozi zunanjo formo dela, tako so mrežno izpisana tudi Debeljakova besedila, ki jim navsezadnje najbrž še najbolj ustreza poimenovanje pesmi v prozi. Pisana so v dolgih, izrazito gostih odstavkih, neredko se ena poved vleče skorajda čez vso stran. Priredja in podredja se množijo in tvorijo mrežni sistem; nekatere podobe se seveda povezujejo v osrednjo rdečo nit, druge so bolj rokavi, nekakšne zastranitve, utrinki zaznav, ki pa so prav tisto osrednje, skozi kar se vzpostavlja edinstvenost avtorjeve izkušnje. A zapleteni vzorec se še stopnjuje; k omenjenemu mreženju je nujno prišteti še medbesedilne postopke, med katerimi je citiranje Mladega vedeža le najbolj očiten primer, saj v zbirki najdemo tudi nanašanje na slovensko literarno zapuščino, ljudsko izročilo, filmsko produkcijo, popkulturo in tako naprej. Kajpak se skozi naštete postopke ustvarja še ena izkušnja sveta.

Pod črto lahko zapišemo, da gre pri knjigi Kako postati človek za bogato mreženo zbirko poezije v prozi, ki z intermedialnimi in medbesedilnimi postopki skozi bogat asociativni tok inovativno zastavlja vprašanja osebne identitete, organiziranosti spomina, odnosa do Drugega in podobno, hkrati pa ponuja izpiljen pesniški izraz. Lepa knjiga o odraščanju, meni in tebi.

Anja Radaljac, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).