Ne samo zbirka v celoti, tudi posamezne zgodbe so, kot bi jim to dajalo ritem in atmosfero, opremljene z uvodnimi citati, tudi nekatere zgodbe se dogajajo v prostorih alternative in subkulture.

Vendar nas že prvi od treh delov zbirke, naslovljen Mazohizem, fetišizem in ekscesi, postavi v bližino radikalnih spolnih praks, ki niso brez literarnega spomina. Ena izmed prvih spogledljivosti z literaturo je na primer Davorin Lenko in njegova Telesa v temi ali pa citat Aljoše Harlamova o učinkovanju umetnosti, ki mora biti udarec, pretres, antiklimaks. Ta sklicevanja utrjujejo generacijsko pripadnost in iščejo literarne sogovornike in ustvarjajo sopotnike. V tem ciklu gre res za paleto radikalnosti, od incesta do nekrofilije in zoofilije, zapeljevanja negodne deklice s strani družinskega prijatelja, ali za ozračje pred posilstvom s pomočjo temu namenjene droge – vendar punca takoj potem reče 'še'.

Zdi se, da hoče Jelenko z različnimi pripovednimi tehnikami, z montažo notranjih glasov pokazati na možnosti seksualnosti na njenem bolj temnem in skrivnostnem, zamolčanem polju, na njenem tabuiziranem in mejnem, včasih za večino nesprejemljivem robu.

Značilno prevladujejo prostori urbane kulture, prostori spovedi in izpovedi, drugič se podaja na področje večno istega kroženja seksualnosti z namenom reprodukcije, torej na tradicionalno in predmoderno razumevanje vloge spolnosti, vendar je pri tem posmehljiv in se mu takšno početje zdi vir nasilja in tradicionalne družine, kjer si močnejši partner podredi drugega.

V razdelku O življenju in njegovem nasprotju je pogosta tema homoseksualnost, tudi premišljena in bilančna samomorilnost, prevladujejo deskriptivni opisi interjerjev, največkrat gre za hladno in odtujeno opisane prostore, ki podčrtujejo radikalna dejanja protagonistov; vmes so tudi prekoračenja v stilu vulgarno razumljenega ničejanstva ali nadčloveškega, ki se dvigne nad običajne družbene norme, ali pa sanjski svet in zagrobje kot tisto drugo, s čimer se spogledujejo protagonisti, ki morajo pogosto reševati lastne etične dileme.

Pisanje v tretjem delu Politika, vojska in psihiatrija je bolj raznovrstno, od dnevniškega zapisa vojaka na zadnji misiji v Afganistanu do kriminalnega zapleta, ko punca zastrupi partnerja in inšpektor ostane brez dokazov.

Jelenkovo pisanje v knjigi Zgodbe iz podtalja je heterogeno in nadrobljeno, na več načinov, recimo glede izmikajoče se pripovedne lege, ko težko določimo govorca, kot tudi glede tem, ki se jih loteva; čeprav bi zbirko na splošno lahko pospravili pod oznako seks, droge in rokenrol z vsemi variacijami, ki grejo k subkulturi, in droge so včasih za enkratno uporabo. Zbirka se ukvarja s sodobno tesnobo, ki jo povzročata utesnjenost in nesprijaznjenost s stanjem stvari, v tem je, kar potrjuje tudi naslov ene od zgodb Punk's not dead, podobna pisanju na alternativni sceni iz osemdesetih let, recimo tistemu iz kakšne punku in sorodnim subkulturam posvečeni številki revije Problemi.

Te podobnosti so tudi formalne, pogosto gre za fragmente, ki obvisijo, ki bolj sugerirajo in ustvarjajo slej ko prej depresivno občutje, manj je v njih strasti do pripovedovanja. Naracija je natrgana in izpeljave radikalne, včasih do te mere, da se nam zdijo programske in manj verjetne: kot bi bil namen pisanja ne le šok, temveč tudi preobračanje običajnega, zgodbe delujejo kot deformirano ogledalo, v katerem se zrcalijo splošna družbena sprijenost, zlaganost in zadrtost. Zgodbam iz podtalja se zaradi razpršenosti pozna, da so prozni prvenec in bi jim osrediščenje na manjše število tem in bolj enovita pripovedna lega kvečjemu koristila.