V jedru knjige je vprašanje, ali se človek lahko odveže od samega sebe oziroma ali se lahko odveže od človeškega stanja, ki je z Althusserjem ključno opredeljeno z istovetenjem ideološke zavesti ter zavesti kot take; v skladu s to mislijo (človeška) zavest zunaj ideološkega, strogo gledano, ne obstaja.

Mendiževec (od)rešitev človeka skupaj z Althusserjem – a tudi v odmiku od njega – išče na področju kontingence, v polju potencialnih možnosti. Vznikne iz naključja, ki ga poglobljeno, mestoma težje dostopno, razvije prvi del knjige Naključje in struktura. Naključje se predstavlja kot tisto, kar vzrok odveže od njegovega učinka – na mestu, kjer bi pred vznikom naključja obstajala trdna, rigidna struktura, po kateri bi iz vzroka A vselej sledil učinek A', naključje ustvari zdrs, razgibanje strukture in vznik kaosa. Naključje omogoči, da se vzroki in učinki razvežejo in da med njimi ni povezave. Nastane prostor odvezanosti.

V drugem delu Naključje in subjekt Mendiževec pokaže, kako iz bivajočega individuuma nastane subjekt. Individuum pri tem temeljno opredeljuje, da obstaja v materialnem svetu ter ga individualno doživlja – tako iz spoznavno nedostopnega »objektivnega sveta« nastane doživeti svet, ki je torej vselej že opredeljen z individualnim doživljanjem. Tak doživeti svet, tako Mendiževec, ima človek, ima pa ga tudi slon – ali celo roža, saj tako za človeka, kot za slona ali rožo velja, da imajo telo, ki biva v svetu in svet doživlja.

Po Althusserju subjekt iz individuuma vznikne preko ideologije oziroma, natančneje, preko ideološke zavesti – Mendiževec ob tem na primer izrazi, da ni subjekta brez države. Človekov individuum je tisti, čigar učinki delovanja so vselej ideološki, saj v subjektu vselej že deluje polje ideološkega. V temelju avtorja zanima, kako doseči razvezavo te določujoče vezi, v kateri je celo naključje človeku naloženo kot breme, saj vse, celo naključje, nekako odseva v človeku oziroma človek odseva celo v naključju.

Da bi Mendiževec spel osvobodilni potencial koncepta naključja ter sámo zmožnost odvezave človeka od samega sebe, mora najti način, kako človeka izviti iz primeža ideološkega – ideološka zavest je namreč tisto, kar človeka temeljno opredeljuje kot človeka. Ta naloga je strogo znotraj Althusserjevega razumevanja zavesti nerešljiva in je stalna nevralgična točka v njegovi misli. Če bi namreč naključje odprlo prostor odvezanosti, v katerem bi vzniknil kaos, bi se sesula tudi ideološka zavest; človek bi v tistem hipu bival brez zavesti – in tako bi kvečjemu šlo za nek moment suspenzije, ki pa ne bi imela potenciala osvoboditve.

Mendiževec tako uvaja koncepcijo zavesti, ki jo razlaga deloma prek Spinoze in deloma prek premišljanja – in zavračanja – nevroznanstvenih izpeljav Antonia Damasia. Pri tem je Mendiževec nekoliko poljuben; sicer je res, da se Damasio prek Spinoze smiselno povezuje z Althusserjem, a vendarle velja pripomniti, da v nevroznanosti – pa tudi v kvantni fiziki, kognitivni znanosti in drugih področjih – prav tako obstaja kopica različnih razumevanj zavesti.

Če to dejstvo odmislimo, je pomembna sama potreba po vključitvi neke ne povsem althusserjevske izpeljave zavesti, ki je vezana na telo, na telesno, na individuum, ki zavest ohranja onkraj lastnega stanja subjekta (spomnimo: ni subjekta brez države!). Osvoboditveni potencial naključja s tem postane večji: človeku v trenutku naključja ni odvzeta zavest. Ta biva s celoto njegovega bitja – tako kot lahko biva tudi v drugih organizmih.

V tem smislu se zdi zavrnitev posthumanizma, ki jo Mendiževec opravi nekako mimogrede, na zgolj dveh straneh, prehitra. Avtor ga v grobem enači z deleuzovskim konceptom postajanja, četudi posthumanizem obstaja kot širok nabor pomembno različnih filozofskih usmeritev.

Sorodna novica Kako doživljamo naključje v naših življenjih in ga poskušamo ukrotiti?

Zagata je v tem, da mora človek, če se želi osvoboditi samega sebe, odkriti – po možnosti trajen, ne zgolj začasen – način bivanja, ki bo odvezan od človeškega, sicer se bo vedno znova vračal k sebi in v človeško stanje, to pa se zdi prej humanističen kot antihumanističen napor. Obrat k drugim načinom bivanja in vključitev mišljenja teh načinov bivanja nam lahko pomaga videti potenciale, ki jih odpira Mendiževčev prostor kontingence in ki so nakazani s samim mišljenjem zavesti kot enotne s telesom in razširjene na druge oblike bivajočega.

Naključje in jaz je knjiga, ki na kreativne načine povezuje koncept naključja, ki se ga filozofija tradicionalno otepa, in pojem osvoboditve ter pri tem sega onkraj realpolitičnih osvobodilnih bojev k vprašanju samega načina obstajanja in stanja (človekovega) individuuma v svetu.

Iz oddaje S knjižnega trga.