Vse skupaj pa povezuje sklepni del z Geppertovim modelom realizma v povezavi s sodobno problematiko novomedijske umetnosti in pojavom realizma v sodobni, predvsem nemški književnosti.

Raziskovalno delo je razdeljeno na osem poglavij v treh obsežnih delih, in sicer so to Realizem in literatura – tradicija 19. stoletja, Novomedijska umetnost in literatura – kratek stik? in Urejanje arhivov in realizem – aktualnost realizma. Avtor na začetku navaja trikotnik in upravičuje razčlembo samega dela, ki naj bi se nenehno povezovalo. Sama zamisel je zasnovana dobro. Preplet je mogoč in prikazuje zanimive uvide na področje sodobne humanistične raziskave.

Prvi del je namenjen temeljnemu razmisleku in predstavitvi različnih teoretskih pogledov o realizmu ter bi ga lahko uvrstili v zbirko izjemno dovršenih študij o literaturi, zbirki Literarni leksikon, ki je izhajala od leta 1979 do leta 2001, in sicer zato ker se avtor ukvarja z analizo same besede, njenega izvora in iz katere vede je prišla v literarno vedo ter prikaže različne polemike najvidnejših raziskovalcev tega obdobja, kot so György Lukásc, Theodor Adorno, Boris Groys in Janko Kos. Literarno obdobje o realizmu je prikazano izčrpno, z različnimi vidiki in ustreznimi metodami. Za slovensko literarno zgodovino mu je do zdaj manjkala prav takšna analiza. Vendar bi Aleš Vaupotič lahko dodal še podrobnejši prikaz in primere iz slovenske literature in izpostavil problematiko samega izraza oziroma rabe v našem slovstvu.

Drugi del je predvsem inovativen pristop k prikazu novomedijske umetnosti in povezave z literaturo. Interdisciplinarno raziskovanje je zanimivo in se povezuje z avtorjevim praktičnim delom oziroma ustvarjanjem, ki sledi sodobnim raziskavam s področja humanistike. Čeprav npr. peto poglavje poizkuša razviti nov teoretski model, pa ta ni povsem prepričljiv in dorečen. Prav tako so posamezni citati premalo razčlenjeni in argumentirani.

Tretji del v sedmem poglavju predstavlja različne teorije arhiva in praks arhiviranja, kar je za literaturo kot umetnost bistvenega pomena. Avtor razpravlja tudi o različnih teorijah, ki se navezujejo na realizem in vplive sodobne tehnike na umetnost. Kar deluje nekako alogično, je umestitev Peircove teorije v ta del, prav tako poglavja, kot so Pozni realizem, Realizem in postmodernizem ter Realistični romani s preloma iz 20. v 21. stoletje. Ta poglavja bi bilo smiselno uvrstiti v prvi del.

Kar je problematično v obravnavani monografiji, je predvsem to, da Aleš Vaupotič obširno navaja in citira številne literarne teoretike, a nikakor ne prikaže lastnih doslednih zaključkov oziroma ti niso konkretizirani in razvidni. Delo je tako pogosto podobno nizanju citatov, obširnih opomb vidnejših raziskovalcev literarne vede, tako literarne teorije kot zgodovine in filozofije. Pri tem pa avtor med navajanjem empiričnih literarnih raziskovalcev, čeprav navaja Siegfrieda J. Schmidta in Marijana Dovića, spregleda eno vidnejših literarnih teoretičark pri nas, Urško Perenič. Poleg tega so – glede na to, da gre za znanstveno delo – stavki oziroma povedi slabše izpeljane.

Študija Vprašanje realizma torej prikazuje izčrpen vir številnih teorij in inovativen pristop k raziskovanju, manjkajo pa ji avtorjeve konkretne lastne izpeljave in ugotovitve. S tem bi delo postalo prepričljiva samostojna in premišljena avtorska raziskava. Kljub obsežnemu delu in prepričljivim poglavjem o realizmu manjka še nekaj bistvenih argumentov, zlasti v zadnjih dveh tretjinah, ki bi študijo prikazali kot jasno raziskavo. Tudi poglavja o realizmu v sodobni književnosti niso vstavljena sistematično in so dodana na konec. Čeprav je ta izbira pojasnjena, delo zato deluje nesistematično in preveč razpršeno.