Ubežnica, tudi naslov prve zgodbe, nekako povzema prevladujočo tematiko osmih zgodb, junakinje so v številnih primerih na begu oziroma na življenjskih prelomnicah migrirajo; bežijo od posesivnih mož, staršev, preteklosti, utesnjujočega rodnega mesta, bežijo celo pred morebitno zakonsko zvezo. V prepričanju, da bo novo okolje bolj pristno, manj lažnivo in problematično od tistega, pred katerim bežijo, ves čas iščejo boljše bivanjske možnosti. Da so skoraj ves čas v gibanju, ni treba poudarjati, postajališče javnega prevoza (običajno železniške postaje) je avtoričino priljubljeno uvodno prizorišče, ne pa tudi mesto slovesa, ki v imaginariju Munrojeve nima mesta. Slovesa so nenadna, skrivna, včasih so celo posledica zmote ali brutalne igre usode, ki se je junakinja zave šele mnogo let pozneje.

Drži, avtorica zna biti do svojih junakinj prekleto kruta, saj jim ne prizanaša, pošilja jih skozi ogenj in led, npr. filologinjo in helenistko Juliet, katere življenjske prelomnice popiše v treh zgodbah (Priložnost/Kmalu/Tišina), ki tvorijo najobsežnejši narativni lok pričujoče zbirke. V zgodbah Ubežnice ni srečnih koncev, toda težko bi rekli, da gre za tragedije; Munrojeva vztraja pri motiviki nepričakovanih vznemirjenj vsakdanjega življenja, ki kljub občasni bistroumni teatralnosti in skorajda neverjetnim naključjem dobivajo žlahtno nadgradnjo. Zgodba Tricks (Ukane; prevajalka jo nerazumljivo posloveni v Peripetije) je ilustrativen primer avtoričinega postopnega odmika od realizma, ki smo ga deležni v njenem poznem opusu, primer pripovedi s skorajda telenovelistično afektiranim koncem, a izjemnim čustvenim učinkom.

V tovrstnih instancah zgodbe Alice Munro že mejijo na (izvrstne) bajke, vsebujejo aluzije na mitološka bitja in svetopisemske prilike, s časovnimi preskoki, ki zajemajo cela desetletja, pa dobivajo na videz grandiozen zamah, čeprav so vedno znova osredotočene na posameznice, tihe slehernice, ki v objemu kanadske province vedno nekako preživijo.

Simon Popek