"... briga me / kaj si mislite / kaj šušljate / kaj spletkarite / kaj govorite / kaj kričite!" zapiše Alja Predan proti koncu svoje prve pesniške zbirke z naslovom Romanje v rime. Dramaturginja, direktorica gledališč in gledaliških festivalov, prevajalka, urednica z dolgoletno in uspešno kariero prav gotovo nima potrebe ali dolžnosti komur koli česar koli dokazovati. Zbirka je kot nekakšen epitaf, avtobiografija, ki bralca ne vodi od epizode do epizode v kronološkem redu, temveč z vsakim ciklom ustvari odnos do sebe, do bližnjih, do sveta v določenem obdobju svojega življenja. Zdi se, da je zbirka nastala iz pesničinega veselja do pisanja in iz čudežnega spoznanja, da poezija dehti iz vsakdanjih pojavov in pripetljajev. Že na začetku zapiše, da piše, ker pač nima beriva, torej v prostem času, ko se končno lahko prepusti besedam, ki "iz niča prehajajo na papir". Pesmi se razveseli kot izida sproščenega kovanja in klepanja besed. Ko se odzove na vojne in begunstvo, ko odvrne oko od papirja, ko se zazre v svet, z nekaj besedami zajame celotno begunsko problematiko in naš, evropsko polikan odnos do nje. "Morje sončnic / morje maka, // morje krokarjev, / morje trupel. // Kako slikovit je naš planet." Nekaj zgroženega posmeha je namenjenega vsem, ki nam je dobro, nam, ki smo peščica milijonov med milijardami. V vojno sta ujeta "nihče in vsak", opaža pesnica. "Rumeno morje. / Rdeče morje. / Črno morje. // Mrtvo morje. // Jaz pa na Mediteranu. / Kakšen privilegij!" V teh kratkih šestih verzih je zajeta celostna podoba zahodnjaške kavč-mentalitete. Vojna okrog in okrog, pljuska nam na obale in ob gorovja, a živimo, kakor da je ves svet v puhastem raju.

V predzadnjem od osmih ciklov z naslovom Dva pesnica ugotavlja, da "on ni več on in ona ne ona" in da je biti dva tako težko, kakor so težavna razmerja v Strindbergovih dramah. "V pogrešanju se idealizirata / v sobivanju se materializirata – / v pekel." Tudi ko zapiše nekaj najbolj bolečega, ko se spopade s samoto vseh samot, ko je "sama svoj Orfej. / In Evridika", ko je za njo brezno, vsepovsod tema, pred njo pa neslišen zvok piščali, torej upanje, ki še ni preglasilo obupa, torej tudi iz temnih občutkov pesnica piše umirjeno, sprijaznjeno, brez očitkov, brez jeze ali obtoževanja. To je verjetno najmočnejša posebnost poezije Alje Predan med zbirkami sodobne poezije.

Zbirka Alje Predan Romanje v rime je svetla, lahkotna, elegantna. Igriva in duhovita. Tudi ko pesem zveni kot žalostinka, je mehka, pastelno umirjena. Svetlost zbirke jačajo prelivajoče se akvarelne ilustracije Ranka Novaka.

Iz oddaje S knjižnega trga.