Na gosto napisana, z znanstvenim pristopom podčrtana, a v prepoznavni Ihanovi esejistični formi širokemu krogu bralcev namenjena knjiga bo zaradi bridkega spoznanja o stanju države, v kateri živimo in v kateri nameravamo živeti v prihodnje, najbrž vzbujala vsaj slabo voljo, hkrati pa izzivala in silila k razmišljanju ter delovanju.
Če je s Hvalnico med drugim podal Slovencem in Slovenkam dolgo brezplačno (psiho)terapevtsko seanso, v kateri s(m)o mogli vsaj za trenutek ugledati (del) sebe, vse pa zapakiral v žanr, ki je spričo osupljive neposrednosti in žmohtnega izrazoslovja, kaljenega na forumu Financ, tudi zaradi pretkanega humorja in zajedljivega sarkazma še vedno dopuščal pomirjujočo distanco, je z Državljanskimi eseji drugače. V njih ni več distance med zapisanim in bralcem, v njih gre krvavo zares. In medtem ko se v Hvalnici izriše tudi nasprotna drža, ko namreč terapevt izbere klienta – bralca – za to, da nanj strese svoje tegobe, ob katerih se izkaže, da je v še bolj nezavidljivem položaju kot njegov klient, v Državljanskih esejih te igre ni več. Vsaj ne na opisan način. Ker ne gre več za zgolj subjektiven položaj, v katerem se je zaradi destruktivne, v hribovski zaplankanosti privzgojene življenjske drže in trmasto prakticiranega neustreznega življenjskega sloga znašel posameznik, ampak smo s položajem, v kakršnem se je znašla naša poosamosvojitvena država, v godlji vsi.
Državljanske eseje Ihan začenja z novo opredelitvijo etike in morale; o njiju razmišlja kot o fizioloških naravnih pojavih, brez vrednostnih opredelitev, značilnih za filozofski pristop. Kot je zapisal na začetku, njegov način opazovanja in razmišljanja temelji na faktografskem naravoslovju, zdravništvu in medicinski antropologiji, zato tudi v družbenih pojavih izhaja iz biologistične analize posameznika in njegovega (ne)zdravega funkcioniranja. Namesto filozofije principov diagnostično zbiranje dejstev. Pri tem avtor razlikuje med osebno in kolektivno moralo, pri čemer je prva "še dokaj preverljiva fiziološka empirija", druga pa "že zelo izmuzljiva psihosocialna teorija". Obe, še posebej slednja, sta znotraj novokomponirane "povampirjene vaške morale" – oz. »kolektivne kleptokratske morale«, kot v spremni besedi zapiše Rado Pezdir – v kateri je zadnjih dvajset let plula osamosvojena Slovenija, odgovorni za številne nemoralne moralne odpustke, ki si jih je podeljevala peščica nemoralnežev v organiziranem družbenem okolju, podkrepljenem s finančnimi in političnimi vzvodi, ter na ta način pripeljali državo v zdajšnji gospodarski in življenjski propad. Ihan s prodornim insajderskim vpogledom, z natančnostjo, preverljivostjo in objektivnostjo znanstvenika ter z obrtno spretnostjo esejista v kristalno čisti, laboratorijski obliki razgrinja tovrstna dejstva in razloge zanje. Pri tem prehaja, kot je to počel že v Platonu pri zobozdravniku in delno v Hvalnici rešnjemu telesu, od družbe k posamezniku in od kritike trenutnega stanja do (še) potencialne možnosti izhoda iz njega.
V vivisektični analizi procesa 'narodne samomorilnosti', pri kateri vselej izhaja iz njene zgodovinske matrice, je Ihan vzel pod drobnogled zdravstveni sistem kot zgrešeno prakso pojma javne dobrine, ki se med drugim kaže v neproduktivni finančni logiki zdravstva in nekorektnem reševanju zdravniških napak, pojasnil ozadje gradnje Beričevičeve megalomanske klinike, ki je ostala brez klientov, in rudnika urana, v katerem ni urana, pojasnil fenomen stanovanj "po Jazbinšku", primerjal ležeren in neodgovoren položaj socialističnih novinarjev z današnjimi podplačanimi honorarci, ter se obregnil ob dvomljivo zaslužene kredite bančnikov, direktorjevo prodajo tovarne in zavožene projekte s tujimi vlagatelji, zaradi katerih se noben priseben tuji investitor s Slovenijo ne ukvarja več. Kot zdravnik se znova, kot že v prejšnjih delih, ukvarja s tipično sodobno boleznijo, izgorelostjo oz. stresno obremenjenostjo, ki je predvsem posledica kolektivne pozabe svojega zdravja in služenja družbenemu in družinskemu sistemu na eni strani ter neučinkovitega, v petnajst minut zapakiranega zdravstvenega pristopa na drugi. Tudi zato je precejšen del knjige posvečen delovanju človekovega telesa, še posebej njegovemu »biološkemu bonusu«, v katerem sodobni človek preživi pol življenja, pravilnemu razumevanju psihosomatike in vnovičnemu zavedanju posameznika kot družbenega bitja, s čimer ga, bralca, znova pripelje tja, kjer se vse začne.
Na gosto napisana, z znanstvenim pristopom podčrtana, a v prepoznavni Ihanovi esejistični formi širokemu krogu bralcev namenjena knjiga bo zaradi bridkega spoznanja o stanju države, v kateri živimo in v kateri nameravamo živeti v prihodnje, najbrž vzbujala vsaj slabo voljo, hkrati pa izzivala in silila k razmišljanju ter delovanju. Saj razgrinja ne le, tako Pezdir, »izvirni zločin oblasti«, ampak tudi »izvirni zločin državljanov«, ki se kažeta predvsem v dejstvu, da slovenska tranzicijska zgodba o neuspehu temelji na manku tranzicije v morali na eni strani in na pasivnemu upanju na naključno padle drobtinice z mize na drugi. Državljanski eseji so brez dvoma knjiga za slehernega Slovenca in knjiga, ki mora postati del obveznega maturitetnega branja.
Jasna Vombek, Tretji program ARS
Na gosto napisana, z znanstvenim pristopom podčrtana, a v prepoznavni Ihanovi esejistični formi širokemu krogu bralcev namenjena knjiga bo zaradi bridkega spoznanja o stanju države, v kateri živimo in v kateri nameravamo živeti v prihodnje, najbrž vzbujala vsaj slabo voljo, hkrati pa izzivala in silila k razmišljanju ter delovanju.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje