Spominski zapis Alojza Rebule Z moje kraške univerze obsega dobrih osemdeset strani. Razdeljen je na kratka poglavja, naslovljena po ledinskih imenih zemljišč ob njegovem rojstnem kraju Šempolaju, kjer je kot otrok, gimnazijec in tudi kot študent liceja pasel maloštevilno govedo. V otroških letih ni razmišljal o izobrazbi, saj pod fašistično Italijo k njim ni prihajala slovenska literatura, ki bi mu oblikovala prosvetljeno slovensko zavest. Zavednost je veljala delu na kmetiji. Dobrohotna kmečka pamet pa mu je dala najboljše, kar je mogla: življenjski smisel. Na pobudo vaškega učitelja so ga domači poslali študirat v semenišče v Gorici, a je, kot se spominja, iz krščanskega zavoda čez leta prišel morda bolj pogan kot kristjan. Prvo noč v zavodu je planil v jok ob spominu na odvzeti otroški svet: na pašo na Krasu in na gmajno, kjer je nabiral lešnike. Opisani dogodek pa je le uvod, iz katerega pisatelj vodi bralca na omenjene parcele. Z opisi doživetij na paši je bolj skop, bolj se posveča stvarnim podrobnim opisom pokrajine, bralčevo pozornost pa pritegnejo asociacije na pisateljevo poznejše življenje ter dojemanje sveta in družbe.

Rebulovi spomini so vezani na dvanajst prizorišč, zato pripoved ne poteka linearno po časovnem zaporedju, ampak analitično, kar bralcu lahko povzroča težave. Med spomini na osebe izstopata spomina na deda Janeza in profesorja Jožka Bratuža. Zelo zgodaj je bil v literaturi, saj je prvi distih v latinščini napisal že za zavodsko proslavo v malem semenišču v Vidmu, nato je po branju Avguštinivih Izpovedi v italijanščini oblikoval dramski prizor njegove spreobrnitve. Kmalu zatem je začel pisati dnevnik v slovenščini, ki mu je bila takrat na pol tuji jezik. Kot študent v Ljubljani je objavljal prozo v Kozakovem Novem svetu, po vrnitvi v Trst pa v Razgledih. Takrat se je seznanil z Borisom Pahorjem, vendar, kot piše, njuno znanstvo ni nikoli dozorelo v prijateljstvo, razen ob Kocbekovi aferi leta 1975.

Med drugo svetovno vojno je Rebula kot gojenec v zavodu le malo vedel o dogajanju v svetu, v Šempolaju in v sosednjih vaseh pa ni bilo političnih gibanj, tako da so prebivalci, kot pravi sam, sloneli bolj na inerciji tradicije kot na prosvetljeni zavesti. Bolj kot dogajanju okoli sebe se je posvečal estetiki v Horacijevi poeziji. V mladosti ga je pritegoval Goethe, v zrelejših letih, ob njegovem sprejetju krščanstva, pa ga je duhovno nadomestil Dante. Pisatelj se zaveda zadrege s pisanjem spominov, saj življenjske situacije in izkušnje pozneje nehote preoblikujejo različno marsikateri dogodek, marsikaj pa doda tudi domišljija. Tako ostaja karseda stvaren.

V tem pogledu je bolj sproščena njegova žena Zora Tavčar, ki v drugem delu knjige objavlja skrajšani in prirejeni besedili Stoji učilna zidana in Veter v laseh ter novelo Tristan in Izolda. Najprej poetično opisuje naravno okolje v domači Loki pri Zidanem mostu, posebej reko Savo, ki je bila najzvestejša in razumevajoča prijateljica njenega otroštva in dozorevanja. Šolala se je v Mariboru, ki ji je ostal v spominu kot mali Pariz, poln mladostnega hrupa in poezije, iz okupiranega Maribora se je selila v Ljubljano, Loko in na Dunaj, od koder je pred bombardiranjem ušla v Brežice, nato pa je v povojni Ljubljani nadaljevala šolanje za učiteljico. Še posebej natančno se spominja dne, ko je ob bombardiranju zasulo njeno učiteljico in ji je v slovo napisala svojo prvo pesem. Zora Tavčar iskreno in prepričljivo opisuje stisko odraščajočega otroka, ki zapušča ljubljeni rojstni kraj, in iskreno doživljanje in duhovno zorenje v času medvojnega šolanja, ko se je pod prisilo selila s kraja v kraj.

Knjiga Alojza Rebule in Zore Tavčar Dve mladosti, ena ljubezen je pričevanje o odraščanju neke generacije, o doživetjih, stiskah, nazorih in pričakovanjih, ki lahko pritegnejo tako povprečnega kot zahtevnejšega bralca.

Marjan Kovačevič Beltram, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).