Kako blagodejno, da se ti takole vzdolž ceste pretaka voda. Kako strpen, svetovljanski, odrasel kraj: ta skladišča iz prelepe opeke in izrezljanega stavbnega lesa, preurejena v okusna stanovanja, ti skromni vangoghovski mostiči, nevsiljiva oprema ulic in razumni, že na pogled nezadrgnjeni Nizozemci na svojih kolesih ter njihovi bistroumni otroci, posajeni zadaj na prtljažnik.
Vernon Halliday in Clive Linley, ki se srečata na Mollyjinem pogrebu, sta nekdanja ljubimca pokojnice. Skladatelj Clive je Molly, poznejšo ocenjevalko hrane in fotografinjo, spoznal prvi in se v njunih študentskih časih, razvpitega leta '68 z njo preselil v Vale of Health, kjer sta živela v nenavadni stanovanjski skupnosti.
Vernon jih namerava objaviti v Sodniku in sproducirati škandal, zaradi katerega bi moral Garmony odstopiti. Vernon in Clive, ki drug drugega imenujeta najstarejši prijatelj, se spreta zaradi več stvari. Clive Vernona prosi, da mu bo pomagal umreti, če bi zaradi postal nebogljen in nesposoben odločati se o sebi. Še huje se skladatelj in urednik spreta zaradi Vernonove namere, da objavi fotografije Garmonyja, ki jih je posnela njegova ljubica Molly, ter ko Clive noče sodelovati s policisti zaradi posilstva, kateremu je bil priča v Lake Districtu. Skladatelj, ki mu je bilo udobno življenje položeno skoraj v zibelko, je na podeželje namreč odšel iskat navdih za dokončanje Tisočletne simfonije.
Roman se iz Londona v Amsterdam preseli šele nekaj strani pred koncem. Clive ima v amsterdamski koncertni dvorani prvo vajo svoje simfonije, za katero se izkaže, da ni tako zelo nova in izvirna, kot je govoril Clive. V Amsterdam pride tudi Vernon, ki je izgubil mesto urednika. "Pokončala" ga je Garmonyjeva žena, ki je dan pred objavo spornih fotografij Britancem priznala, da ve za "malo razvado" svojega moža in jo popolnoma sprejema. Amsterdam, ki očara oba glavna junaka, je kraj njunega konca. Bosta izpolnila obljubo, ki sta jo dala drug drugemu? Kakšna je bila pri vsej zgodbi vloga zagrenjenega, velikokrat prevaranega (in tudi maščevalnega) Georgea? Preobrat na koncu malo več kot 150 strani dolge žepne izdaje Amsterdama, je precej nepričakovan. A o nizozemski toleranci so navsezadnje pisali tudi v Sodniku ...
Tina Tarter
Kako blagodejno, da se ti takole vzdolž ceste pretaka voda. Kako strpen, svetovljanski, odrasel kraj: ta skladišča iz prelepe opeke in izrezljanega stavbnega lesa, preurejena v okusna stanovanja, ti skromni vangoghovski mostiči, nevsiljiva oprema ulic in razumni, že na pogled nezadrgnjeni Nizozemci na svojih kolesih ter njihovi bistroumni otroci, posajeni zadaj na prtljažnik.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje