Prelevi se v preiskovalko, obiskuje svoje in bratove prijateljice in prijatelje iz mladosti, da bi dognala in razumela, kako in zakaj je brat Dražen umrl. Očitno postane, da njena navzočnost nekaterim poraja nelagodje in potrebo po sprenevedanju in izmikanju. Kljub temu bo detektivka po sili razmer dognala resnico in razkrinkala ozadja bratove smrti. Toda ali bo odkritje pomenilo pomiritev, zadoščenje, morebiti celo zmagoslavje?

Kljub ritmu naraščajoče napetosti je roman Plima veliko več kot kriminalka. Odlikuje ga jezikovna inovativnost, vanj vstopamo kot prisluškovalci resničnim ljudem, resnični govorici, ki jo zaznamujejo nedokončani stavki, izjecljane besede, razsekane, razvlečene, na pol požrte, izkričane ali utišane. Avtorica Ana Schnabl to spretno ponazarja s številnimi grafičnimi znaki, deljenjem besed, pomanjšano pisavo, nizanjem besed v padajoče stolpce, izdatno uporabo slenga, pri čemer se zdi, da so nekatere kletvice zgolj odganjanje ali zanikanje težkih, neizrekljivih čustev. Za samoironijo glavne junakinje se skriva tragika dvojne smrti, saj je po Draženovem, samomor storil tudi Dunjin oče. Jezik se popolnoma naravno prilagaja situacijam in prehaja iz kultiviranega, knjižnega v pogovornega, v narečje ali sleng, iz globoke bolečine v površno, na videz neobvezno kramljanje. Ko se Dunja v pogovorih s prijateljicami in prijatelji približuje resnici, jih sprva neusmiljeno in privoščljivo razgalja, a bliže ko je njihovim in Draženovim skrivnostim, bolj se razblinja njena vnema, bolj sočutna in ponižna postaja ona sama.

Roman je preplet več zgodb: Dunjine družinske in prijateljičine, zgodbe Dunjine prve, otroške ljubezni in najbolj nenavadne zgodbe nesrečnega, prevaranega, zasmehovanega in zlorabljenega dekleta. Ko v romanu padajo maske, se za njimi pokažejo osebe iz mesa in krvi, z vsemi šibkostmi in zmotami, ranami in bolečinami.

Dogajanje v romanu je opisano živo in tako zelo prepričljivo, da zlahka prebuja bralčeve predstave. Res pa so nekateri odlomki gostobesedni in razvejani z mnogimi zastranitvami, da bi jih nestrpni bralec najraje preskočil, da čim prej ujel bistvo tistega napetega težko pričakovanega nadaljevanja, novega razkritja, kot je značilno za napete kriminalke, toda takšni preskoki niso niti najmanj priporočljivi. Prav ti odlomki skrivajo toliko različnih čustev, občutij, razpoloženj, pomislekov, slutenj in spominov – skupek vsega tega zna vsakega preplaviti v enem samem trenutku, a le malokomu je dano, da jih tako spretno in prepričljivo opiše, kot jih opisuje pronicljiva in lucidna pisateljica. V Dunji, ki bi se rada skrila za ležernostjo, izzivalnostjo in zvitostjo, prepoznamo ranljivo, empatično, toplo in razumno bitje, ki bo na koncu povzelo:
"Kajti n i č, je Dunja spoznala, ah, kaj, je Dunja takrat z a č u t i l a, je edini realni, edini m o g o č i seštevek ljubezni in groze. Oboževanja in jeze. Občudovanja, prezira. Sočutja, sovraštva. Spokoja, nemira. Nič, je Dunja takrat začutila in se zmrazila, kot najzvestejši opis ... moje, tvoje, njihove, vaše ... ambivalence sveta."

In kot je zapisano v začetku, da vstopamo v zgodbo kot prisluškovalci resničnim ljudem, pritrjuje tudi glavna junakinja, ko izjavi, da se zgodba ni razvila kot nekakšen psihološki, sociološki ali kriminalni roman, temveč kot življenje sámo. Posebnost romana Plima je tudi v tem, da avtorica Ana Schnabl vanj sem in tja, popolnoma nepričakovano vpleta nekatera kratka vprašanja ali ugotovitve o svojem pisanju, ki sredi pripovedi zvenijo popolnoma legitimno in bralce povzdignejo v zarotnike pri snovanju presenetljivo svežega in polnega besedila.

Iz oddaje S knjižnega trga.