Ana Schnabl je temu geslu sledila že v svojem romanesknem prvencu Mojstrovina, v katerem je razgrnila motiv nemogoče ljubezni in usodo informantke, knjižne urednice in pisateljice v jugoslovanskih okvirih 80. let 20. stoletja, pri čemer njene končne geste ni bilo mogoče vpisati v nobeno strategijo kalkulacije. Osnovno poanto Mojstrovine bi lahko definirali kot ne pustiti prikrajšati se za svojo lastno avtonomijo.

Podobno velja za novi in tretji roman Ane Schnabl, September, v katerem nas avtorica sooči s psihološko razvejano zgodbo odraščanja plahe deklice Evelin, ki zraste najprej v svojeglavo najstnico, pozneje pa v avtonomno žensko in (spet) pisateljico, ki jo določa avtofikcija. Gre za roman o odstiranju spominov (o kopanju po njih) in strahovih ob poti, pa tudi, kar ni nepomembno, o močno ranjeni samozavesti. Roman o otroški travmi (ki določa odraslo dobo) in nasilnem očetu, o nasilju v družini, kjer je Evelin vselej priča in žrtev hkrati.

Tudi v Septembru sta opazna eruditska nota Ane Schnabl in njen zavidanja vreden posluh za gradnjo značajev. Prozni pasusi se prepletajo s serijo odsekanih, lapidarnih stavkov s pisateljičinim pretanjenim občutkom za suspenz ("… Evelin v dnevni sobi miži in se, glava v ognju, prsi v ognju, želodec v ognju, osredotoča. Stisne pesti.") Subtilno izpeljano romaneskno strukturo (tako kot v Mojstrovini, a kljub temu zelo drugače) določa jezik. September sestavljajo tako opisi, ki niso čustveno obarvani in so nevtralni glede na izrečeno, kot tudi stavki, ki preurejajo pogoje svoje jezikovne realnosti.

September določa gosto stkana proza (z dovolj prazninami) o družinskih reminiscencah in ponovnem vzpostavljanju vezi med družinskimi člani. O trdno prepredenih nitih, ki jih ni, in o krhkih, preperelih nitkah, ki Evelin povezujejo z očetom, na katerega sicer nikoli ni upala računati. Od svoje matere je deklica vselej pričakovala največ in najstrožje, tudi čez leta, ko je starko, ne da bi se sama zares spremenila, že prerasla. Od nje je največ pričakovala, ker je vanjo verjela. Če bi v otroštvu opustila vero vanjo, bi opustila tudi upanje zase. Ob starševskih prepirih si Evelin v zgodnjem otroštvu ob mami ni smela privoščiti amaterizma. Že v zgodnjem otroštvu je imela za seboj na stotine, na tisoče ur najnatančnejšega prebiranja prav nje. Vselej sta skupaj poskrbeli, da se sledovi očetovega nasilja z mamino kožo ne bi sprijeli, in kar je še huje, da ne bi skoznjo strupeno poniknili. Očetovih izbruhov pa pogosto ni znala prebrati. Kljub tisoč uram, prebitih z njim, je bila ob njem vselej zgolj začetnica.

Deklica je svojo mamo vedno razumela, a se ji je hkrati tudi čudila. V tem je čutila odpor, pomilovanje in nekakšno žalost. Branila se je po svoje, z anoreksijo. Na vse pretege je branila svojo trdnjavo lakote. Dokler se iz nekega romana ni naučila, da je treba kakšen dom kdaj tudi požgati ("…ampak kako požgati dom, ki je tako neverjetno moker? Na katerega ves čas dežuje."). Evelinino romaneskno življenje je en sam boj tako za preteklost kot tudi za prihodnost, a protagonistka ne razočara, ko si izbori tudi del sedanjosti – med drugim v finalu romana, ko se na obisku v domu starostnikov ne pusti povleči v temo tedaj že dementnemu očetu.

September je navsezadnje tudi roman o ponavljanju starih družinskih vzorcev v partnerskem odnosu. Dom se protagonistki namreč tudi v odraslosti zdi tam, kjer je bolečina, to najbolje pozna. Ljubezensko toplino si interpretira kot anomalijo. Evelin, ki vselej klecne pod pritiskom in se v partnerskem prepiru odzove podobno, kot je svoje dni odzivala njena mama, ki ni mogla zdržati pritiska: "Važno je, da med naju, ko se počutim najbolj ranljivo, postavim čim višji zid. Če ga bom odrinila prva, bo on lahko samo drugi. Važno je, da z najino bližino upravljam samo jaz." Kako torej ljubiti, če je v otroštvu spoznala zgolj vzorce hladnih intimnosti? September je roman o premiku perspektive in fiksni točki preteklosti, ki ni nujno nespremenljiva in ne določa nujno človekove prihodnosti.

A naloga, ki si jo prozno delo Ane Schnabl zastavlja, je vse prej kot lahka. Dobro namreč vemo, da za travmo velja, da ne učinkuje iz preteklosti, ampak iz prihodnosti kot subjektova usoda. Subjekt se travme ne spomni, travma se pa subjekta spominja iz prihodnosti, ga zasleduje. Tudi zaradi natančne odkrivanja tega zasledovanja je September, četrta knjiga Ane Schnabl in njen tretji roman, več kot vreden branja.