Ker junaki v Andersenovih pravljicah trpijo, umirajo, celo delajo samomore, so zgodbe danskega pravljičarja pogosto označili za preveč krute za otroke. Tako naj bi bila Andersenova dela celo prej namenjena odraslim kot otrokom. A kot v vseh velikih literarnih delih je v njih mogoče najti več sporočil.

Zgodba o Grdem račku je tako lepa pravljica za lahko noč otrokom, ki bodo zaspali z nasmehom na ustnicah, ker se je nekoč grdi raček spremenil v laboda, ki ga vsi občudujemo, odrasli pa bodo lahko še dolgo v večer premišljevali o tem, kje na razvojni poti od račka do laboda so trenutno sami in če so se res našli v življenju.

Princ, ki je hotel za ženo lepo princeso iz bližnje kraljevine, se bo malim nadobudnežem zdel pravi junak, saj je prevaral prevzetno gospodično in kot svinjski pastir osvojil njeno srce, malo starejši pa se bodo mogoče zamislili nad prevzetnostjo in njenimi posledicami.

S Palčico se bodo najmlajši lahko poistovetili že zaradi njene majhnosti in nemoči, ki jo ta lahko prinaša s sabo, a tudi majhni in nemočni lahko najdejo svoj prostor pod soncem, bodo ugotovili na koncu, ko bo drobno bitje srečalo princa svojih sanj. Odrasli pa se bodo mogoče spomnili, kako je, ko svet obvladuje tebe, ne ti njega, in pri tem ponovno spoznali, da dobrota ni odvisna od velikosti in starosti.

Andersenove pravljice bralce – in poslušalce – odpeljejo v pisan svet nenavadnih dogodivščin, po katerem se sprehajajo snežne kraljice, potujejo stanovitni kositrni vojaki, deklice z vžigalicami, v njem živijo kraljične, ki ne morejo spati na zrnu graha, frčijo leteči kovčki, pojejo slavci in tekajo miške. Ponujajo tudi odgovore, zakaj je ajda črna, kako cveti lan in zakaj je pomembno poslušati otroke. Pravljice, ki spomnijo na otroštvo in ki jih je vredno vzeti v roke, tudi če ob sebi nimate mladih poslušalcev.