Kopno kot mesto, kamor se vračamo z morskih potovanj, kot nasprotje morja, te osrednje pesniške podobe v zbirki, v kateri so pesmi zaznamovane z morjem, bleščečo svetlobo sonca in vetrom. Ta včasih "skrivnostno zamre", "južni veter prinese mračne zgodbe", v pesnikovi impresiji o Trstu pa zadiši roža vetrov, ista roža, po kateri dišijo "mednarodne vode". Ob tem se pesnikovo sonce "blešči kot slečena zlatolaska", lahko je "kot japonsko taborišče", "sončni zahod pomirja" in včasih "boli, ker se lepote ne da ubesediti". Ob sončnem vzhodu je pesnik "potopljen v sončni tolmun" in v sončnem vzhodu postane "osvobojeni jaguar". Seveda je tu morje, morje, ki je "lahko mrtvo", "v noči skrivnostno molči", kjer, kot v pesmi Lošinj, "peneči zobje porajajo morsko svilo ko lačna burja trga obalo". Starogrška čarovniška boginja Kirka, ki bralca pozdravi v naslovu, je v mitskem izročilu popotnike preobrazila v živali, svojega nesojenega ljubimca spremenila v zloveščo Skilo in svojo tekmico v Karibdo. Kot strašna pošast in divji morski vrtinec sta potem pogoltnila mornarje, če so zapluli v njune vode.

Bržkone ni naključje, da Poličeve podobe osvetljujejo tudi temnejše strani življenja. Reka s svojim pristaniščem razkriva preznojeno klet s punkovskimi grafiti, "v kateri so bruhali ozvočeni mladeniči" in kjer je bila smrt poceni, saj je "vsak večer nekdo izdihnil v veliko modrino". Spomini, s katerimi so pesmi prepletene, kot da je bežna impresija posrkala Kirkin napoj, da ga preobrazi v pesniško tkivo, niso le nostalgičen klic po mladosti – čeprav v intertekstualnih namigih prikličejo Plavi orkestar, Titovo cigaro, Đavole, Joyceevo Odisejado, igro Črnega Petra, Dylanovo Gone with the wind ali skladbo Beatlov Lucy in the sky with diamonds, čas nekdanje Jugoslavije in odraščanje. Toda spomini so vselej izbor iz osebne zgodovine, refleksija o doživetem, izmuzljivem postanku na poti v neznano, ki je nekoč vsaj za hip osmislilo bivanje.
Vse to in še marsikaj se zgodi na pesnikovem potovanju. Kot vsako je to hkrati spust v lasten notranji svet, naslovi pesmi so le pomagalo za strukturiranost zbirke. Potovanje v nekoč se začne s Trstom in konča v Dubrovniku, vmes pa je veliko obmorskih mest in otokov. Eden izmed takih je Vis, ki v pesniku takole odmeva.

V "tukaj in zdaj" sem lahko zaceljen
in brez želje strmim v praznino sveta.
Ampak pesem me napada kot spomin:
vroča mivka in golota v turkizu,
ko je jutro le obljuba lepega.
V belo peno pišem te morske sledi,
da bi te spet srečal kot veter v jadru …
Pišem oddaljen v prostoru in času:
z vsako besed bolj živ
tam, kjer me ni.

Pomembno mesto v Kirki na Jadranu ima poetološka tematika. Za pesnika je "knjiga barka", "knjige starodavna pisma", "naslovi knjig so kot poletni dež", ki prinaša "vodo za osušene akvarele", in pesmi se "kot morske alge lepijo na jezik iz nasledstva." Prinašajo védenje o tem, da "skale mrmrajo pesem, ki ga bo preživela" in da so prebrane pesmi zadosten dokaz, da vozi "po morjih kot Leteči Holandec". V pesmi Lastovo prinese odrešitev prav pesem.

Piratsko gnezdo na vrhu otoka.
Kot lastovke lovimo veter.
Ko je sidro globoko na dnu,
iščemo cesto v skrivnost lepote.
Hodimo s pogledom na zvezde,
ker želje se utrinjajo kot koraki.
Na obzidju vasice zagledam jutro
današnje pesmi.

Pisec spremne besede Peter Semolič poudarja, da zbirka Kirka na Jadranu tematizira pesništvo samo, sklicujoč se na Bataillevo misel o poeziji kot obliki erotizma. Tako v pesmih ne gre brez ljubezenskih in čutno nazornih metafor, pesnik pa še vedno hrani v svoji skrinji ljubezenska pisma iz preteklosti. Kot eno izmed takih je mogoče brati drugo pesem iz cikla o Kornatih.
Pod palubo se stisneva in prisluhneva plivkanju morja.

Zelo sva si blizu …
Z rahlim dotikom bi lahko slekel prihodnost.
Toda veter je skrivnostno zamrl.
Zdaj nosiva skupno preteklost na sidru,
ki v globini drži najino posteljo,
da naju ne odnesejo sanjski tokovi.
A sanje zamujajo in pluje se na sever.
Ko se zbudim, sem sam in vrvi so že zložene.

Kirka na Jadranu je poleg knjižne izdaje predstavljena še na zgoščenki v interpretaciji igralca Primoža Pirnata in ob glasbi Andraža Poliča. Ta posebna poslastica za ljubitelje Poličeve poezije, glasbe, morja tudi v tem primeru ponuja, da podoživijo pesnikova potovanja. Predvsem tista notranja. In se potopijo v svoja lastna. To pa pritiče globoko občuteni poeziji, kar Kirka na Jadranu vsekakor je.

Iz oddaje S knjižnega trga.