Z delom Zgubljeni koraki, zbirko 24 krajših kritiških esejev in razprav, ki so nastali v letih 1917 do 1923 in so v originalu izšli leta 1924, je slovenskemu bralcu na voljo še bolj poglobljen pogled v njegovo mišljenje in začetke nadrealističnega gibanja na francoskih tleh.

Prvo večje zbrano delo Bretonovih kritiških spisov, ki polemično ter prek osebnih anekdot in premišljevanj prikazujejo literarno-umetnostno življenje 20. stoletja, prinašajo tudi pogled v osebnostno-intelektualni razvoj avtorja, za kar dobro skrbi predvsem kronološka postavitev esejev. Ta bralcu omogoča sledenje umetniškim in literarnim prehodom vse od modernizma in njegovih predhodnih smeri do vznika avantgarde, torej spremljanje poti, ki iz zanikovalske moči dadaizma vodi do nezavednega in avtomatičnega rojstva duha nadrealizma. Pri tem sta posebno zanimiva predvsem Bretonova retorika in slog, ki se postopno spreminjata od vznesenega do distanciranega, nonšalantnega in samonanašalnega, kar je avtor pozneje uveljavil tudi v svojih nadrealističnih delih.

Ob razhodih s preteklimi literarno-umetnostnimi gibanji in ob rojevanju novih delo vsebuje tudi filozofske note in Bretonovo poglobljeno ukvarjanje z občimi vprašanji ustvarjanja in življenja. To je opazno že v začetnem eseju Omalovažujoča izpoved, v katerem avtor razmišlja o človekovi končnosti, na območju ustvarjalnosti pa med drugim v eseju Nastop medijev, kjer je prvič opredeljen francoski nadrealizem. V tem eseju, objavljenem leta 1922 v reviji Littérature, enem prvih skupnih prostorov francoskih nadrealistov, je Breton zasnoval nadrealizem kot "psihični avtomatizem, ki precej dobro ustreza stanju sanj". Besedilo, v katerem avtor poroča o začetkih eksperimentiranja z Louisom Aragonom in Philippom Soupaultem, denimo o uporabi medijev in avtomatičnega pisanja, je namreč predhodnik Magnetnih polj, prvega besedila francoskega nadrealizma, in z zaključnim esejem Značilnosti moderne evolucije in kaj je je deležno dobro prikazuje moderno umetnost 20. stoletja in elegantno zaokroža avtorjevo dotedanjo ustvarjalno pot.

Ob siceršnji dokumentarni zasnovi Zgubljenih korakov, ki so mu dobrodošlo pridane uredniške in avtorske opombe, je ena izmed glavnih odlik dela predvsem možnost intimnega vpogleda v avtorjevo osebnost, ki se kaže v sledenju njegovim življenjskim odločitvam, na primer opustitvi študija medicine in prestopu v umetnost, kot tudi osebnih navezav do takratnih vidnih avtorjev, kot so Max Ernst, André Gide, Marcel Duchamp, Francis Picabia, Tristan Tzara, Jacques Vaché in številni drugi, ki jim Breton namenja lucidne besedilne portrete.

Bretonovo delo Zgubljeni koraki, ki znotraj področja esejistike v izbrušenem jeziku prinaša veliko eksperimentiranja, denimo z dialogi in dramsko formo, tako ni le dokument časa, ampak pomembno izrisuje eno najpomembnejših osebnosti literarno-umetnostnega sveta 20. stoletja in z zahtevo po prevpraševanju življenja in umetnosti prenaša svežino tudi v današnji čas.

Iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS), ki ji lahko prisluhnete v spodnjem posnetku.