V devetih zgodbah z enobesednimi naslovi govori večinoma starejši prvoosebni pripovedovalec, nikakor pa ne "vsevedni" pisatelj. Vlogo pripovednika prevzemajo različni posamezniki: v zgodbi Okrušek je to zaskrbljeni oče, ki vdano spremlja izginjanje slovenstva in doživlja "beg možganov" neposredno v svoji družini. Sovaščan pripoveduje o propadanju domačij v odmaknjenih krajih na Primorskem, kjer v utirjeno vaško skupnost vdirajo forešti, ki za nevpadljivim, nekoliko čudaškim videzom prikrivajo svoje nezakonito delovanje in povezave z mafijskimi posli. Nekdanji predsednik vaške skupnosti se spominja nepričakovanega pisma z Nove Zelandije, ob katerem se postopoma razkriva stara ljubezenska zgodba med pripadnikom britanske zavezniške vojske in vaško lepotico, kakor jo malo pred smrtjo v pismu podoživlja nekdanji vojak James. Zgodba o idilični ljubezni na Krasu se ironično konča s popolno brezbrižnostjo kmeta, ki malomarno pogleda prazno ovojnico in jo frcne po mizi. Njegov odgovor na povpraševanje o Danili je ciničen: "A solde pa ste že vi pobrali ven?"

O neeksplodirani granati s soške fronte, ki je "krasila" zunanjost počitniške hiše foreštov, pripoveduje njen lastnik v zgodbi Pok. S težkim srcem se na mamino zahtevo in zaradi strahu domačinov odloči za odstranitev na videz nenevarne granate, ob eksploziji, ki jo povzroči sam, doživi najgloblji pretres – soočenje s smrtjo.

V kratki zgodbi Teta se pisatelj poigra z bizarnim primerom iz življenja nepotrebnega človeka, starke brez svojcev; edina sorodnica je nečakinja, ki se je že polastila njene hiše, za teto pa ji ni mar. Pisatelj se med razsojanjem o pokvarjenosti in vrednotah odreče sicer prevladujočemu realizmu, saj zgodba presega meje verjetnega, iz nje pa izhaja ugotovitev, da je poštenost tudi "med bogovi v belem" zelo relativna.

Ob nizanju značajev v zgodbi Obiski pa svoje životarjenje opisuje tetraplegik, ki ga je nesreča prikovala na bolniško posteljo. Sprva ga skoraj proti njegovi volji obiščejo sorodniki, na obisk pride celo njegova nekdanja frizerka, sostanovalec v domu mu razkrije grozljivo skrivnost o uboju njegovega očeta med vojno, razveseli se le nekdanjega sošolca, čuteče, zapostavljene duše razreda, ker je imel priimek zloglasnega nacista. Pisatelj se poglablja v duševni svet neozdravljivega negibnega človeka, ki občuti nujo, da zapisuje svoje doživljanje ali posname kak pogovor.

Okvirna zgodba Kes se dogaja v koroškem turističnem kraju, kjer se v devetdesetih letih dvajsetega stoletja naključno srečata Slovenec, industrijski oblikovalec, in Anglež, univerzitetni profesor književnosti. Lahkoten pogovor med skupnim sprehodom postopoma preide na bolečo tematiko iz povojne preteklosti. Njun pogovor se zaostri v obtožbo za smrt tisočih Slovencev, ki so jih Angleži iz begunskega taborišča vrnili v Jugoslavijo in s tem v smrt. Profesor se brani, da so pač verjeli v zakonodajo o vojnih beguncih. Kolaboranti poražene Nemčije ali žrtve, to je stvar interpretacije, pojasnjuje prizadeti profesor – nekdanji vojak. Zgodba se konča z nekoliko neverjetnim spravnim darom: plačilom hotelskega računa. V isto obdobje sega tudi zgodba Sled. Sinova po očetovi smrti prebereta njegov pretresljivi vojni dnevnik iz časa, ko so se domobranci v zadnjih spopadih s partizani umaknili na Koroško. Med iskanjem sledi za nekdanjim očetovim rešiteljem spoznata soimenjaka že pokojnega Trobeja, več o takratnih usodnih dogodkih pa izvesta iz starih zapiskov očetovega dobrotnika. Pisani so v koroškem narečju in so prava jezikovna poslastica.

Zadnja pripoved Senca je izpoved diplomiranega pravnika, ki se je že na pragu fakultete uklonil mamljivim vabilom Udbe, dobil štipendijo in prejemal redne nagrade za sodelovanje in ovajanje vseh vrst. Pri tem ga slaba vest ni posebno ovirala, vse bolj se je zapletal v režimu všečne temačne dejavnosti. Na starost, že po osamosvojitvi Slovenije, ga vznemirja spoznanje, da je bilo njegovo življenje prazno in da je bila "služba domovini" le izgovor. Zateče se k alkoholu, ta pa ga potisne na dno. To življenjsko izpoved pisatelj prisodi udeležencu terapevtske skupnosti za zdravljenje alkoholikov.

Zbirka Odkrušek vsebuje tematsko raznolik razpon zgodb in razmišljanja o nerazčiščenih zgodovinskih prelomnicah in njihovem usodnem vplivu na življenja sodobnikov in njihovih potomcev. Dotakne pa se tudi današnjega časa, ko se izgubljajo vse veljavne vrednote, ljudje si postajajo tujci, v odnosih prevladujeta sebičnost in brezbrižnost. Zanimiva je jezikovna podoba posameznih zgodb; pisatelj Andrej Arko jo prilagaja krajevnemu dogajalnemu okolju. Za "kraške" zgodbe so značilne besede iz primorskega narečja: forešt, škraplja, soldi …, v "tržaški" se mešata narečje in italijanščina, v koroških pa za primer: "Hrušče sadil šele konc aprila. Prej se zemva nikakor ni tela ogreti, snih je dolgo držou…"

Iz oddaje S knjižnega trga