V nekaterih njegovih proznih delih je posameznik žrtev nasilnega okolja, v mnogih pa je sam sebi največji nasprotnik. Navdušil je že s celo vrsto del, med drugim z romanom beckettovskega naslova Krasni dnevi, napeto družinsko dramo o iskanju izgubljenega stika med člani družine, nemožnosti bližine in o varljivi scenografiji srečnega rodbinskega življenja. Za našo poanto je pomenljiva replika z romanesknega začetka, ko enega od protagonistov Krasnih dnevov, za katerega se zdi, da je svoje potovanje beckettovsko končal že na prvi strani, čeprav ni čisto tako, v domu starostnikov obiščeta kriminalista: "Teh starih ni mogoče kar tako ustrahovati, ker nimajo več česa izgubiti." O tem, kaj lahko izgubi razred mulcev na pragu svojih začetkov, pa Skubic piše v svojem prvem mladinskem romanu Lahko bi umrl na tem kavču z mano, zmagovalcem literarnega natečaja modra ptica, kjer znova srečamo Tomaža, Lijo in Liama iz Skubičevega Tria Golaznikus, družbo, ki je bila svoje dni, ko je bilo vse še zelo enostavno, zmožna vsak dan ušpičiti kakšno traparijo, zdaj pa je zrasla v nadobudne najstnike.

Sorodna novica Modra ptica Andreju E. Skubicu za mladinski roman, ki se ne ogiba zahtevnejših plati odraščanja

Skubičev živopisni portret učencev devetega razreda je postavljen v čas pred začetkom poletnih počitnic, ko tisto sproščenost in nestrpnost, ki sta bili v zraku vsa leta v teh dneh, zamenjuje neka posebna tesnoba, skoraj otožnost ob misli, da bo zdaj nekega obdobja nepreklicno konec. Ker od tega poletja ne bodo več iz dneva v dan sedeli v istih klopeh iste stavbe z istimi ljudmi, skupaj torej odraščali in po pouku viseli pred trgovino – ko bo šole konec, se bodo raztepli vsak po svoje, bolj kot ne vsak pred svoj računalnik. V nekaterih osnovnošolcih se naseljuje nejasna otožnost, v drugih, kot je Jaka, pa pritajeno veselje, nekakšna možnost, da zastavi svojo identiteto čisto na novo. Biseksualni Jaka se v dneh pred počitnicami (čeprav se nikoli ni zdel tip za alternativca in je njegovega očeta, pohlevnega dolgočasneža, ki običajno ždi v kabinetu in prevaja, skrbelo, kako se bo znašel v življenju) odloči nalakirati nohte in natakniti mamine prstane, pri čemer mu oče asistira, češ da sin vsaj ne bo dolgočasen, ker biti dolgočasen, to je pa res dolgčas. Z morebitnimi reakcijami sošolcev si ne beli glave, "saj ima prijatelje. Ni ravno sam." A svojemu naraščaju kljub temu in za vsak primer modro razloži, da besedna zveza street smart pomeni, da obvladaš preživetje tam zunaj med norci, tako da lahko hodiš naokrog, ne da bi te kakšen idiot na gobec. In v romanu so ponekod prisotni tudi elementi medvrstniškega nasilja, verbalnega in fizičnega, pri čemer mladostniki (prijateljsko) sami zaščitijo žrtev in bralec spozna, da je (kot se pogosto zgodi) pobudnik nasilnega vedenja med sošolci pravzaprav sam ranjen.

Med glavnimi liki je tudi razredna lepotica Julija, ki je po ločitvi staršev v šoli postala molčeča, nezainteresirana in pri spraševanjih ne več tako dobra, kot je bila, in ki doma težko prenaša popolnoma spremenjenega fotra, ki je bil v prejšnjih časih malo snobovski in aroganten. Julija se – čeprav se zaljubljenemu Tomažu, ki se spopada z epilepsijo, zdi "ful bedno", da bi odšla k mami in se odselila iz njegovega predmestja – kljub prigovarjanju ("Zakaj bi se morala ravno odseliti? Saj imaš tukaj nas, frende.") odloči storiti prav to, pobegniti. Spakirati kufre, tiste majhne, ker je večje odpeljala mama, ko se je selila. Za pomoč na pragu drznega preobrata prosi Lijo, "backstabbing bitch", ki se tolaži z dejstvom, da ne bo ničesar kriva, ker bo samo pomagala prijateljici, torej sedela na koncu potke do hiše, vse drugo pa bo opravil Tomaž.

Gre za zanimivo zastavljen roman o socialnem življenju viharnega časa mladostništva, vzpostavljanja vezi z vrstniki in preizkušanja meja ter iskanja mesta v razredni skupnosti. Duhovito delo o skupinski dinamiki, predvsem pa o razumevanju in prijateljstvu v osnovni ideji (čeprav na drugi ravni) spomni na angleškega pisatelja Edwarda Morgana Forsterja. Njegovi liki so izurjeni v tančinah pogovarjanja in ponujajo popolnoma drugačen, čeprav izjemno prodoren pogled na težave medčloveške komunikacije, nas pa Skubičev roman spomni na Forsterjev esej What I Believe iz leta 1938, predvsem na sloviti citat, na katerega mladostniki neredko prisegajo, odrasli pa nanj (pre)pogosto pozabimo: "If I had to choose between betraying my country and betraying my friend I hope I should have the guts to betray my country." (*Če bi moral izbirati ali izdati domovino ali prijatelja, upam, da bi imel pogum izdati domovino.)