Po Grenkem medu iz leta 1999, okronanem tudi z nagrado Slovenskega knjižnega sejma za romaneskni prvenec, je bil nominiran za Delovo nagrado še z naslednjimi petimi romani. Znova jo je prejel leta 2012 za Koliko si moja? in tri leta pozneje za Samo pridi domov. Je tudi avtor kratkozgodbarske Norišnice (2004), znanstvene monografije Obrazi jezika (2005) in več (tudi uprizorjenih) dramskih besedil in radijskih iger. Prevajalec kultnega Trainspottinga prevaja dela irskih, škotskih in ameriških avtorjev.

Osrednje gibalo romana Permafrost (geološki izraz pomeni trajno zamrznjena tla, videti prepredena z razpokami) je satirično zapičena ost v eno najtrdovratnejših slovenskih travm lastne avtohtonosti, na obsesijo, ki ji ni videti konca. Kot v intervjuju pove avtor sam: "Neki noriški Praslovenec, od nekdaj pričakovani odrešenik vseh fetišistov slovenske prazgodovine, se čudežno odtaja iz Triglavskega ledenika (…)". Bralec je priča večkratni simbolnosti: tu je Triglav kot simbolni kraj "izvirnega greha" in kot simbol slovenstva, odkrivanje davno umrlega, ki z odtajanjem razkriva naše nerešene temine, pri tem pa kljub časovni oddaljenosti, a neizogibni današnji percepciji obstaja tudi namig na globalno problematiko segrevanja ozračja. Truplo se vojnega leta 1944 razkrije mlademu ruskemu vojaku, arheologu in Slovencu Albinu Potokarju, enemu izmed osrednjih likov romana, čeprav je v njem le posmrtno prisoten. Na poti z Gorenjskega na Primorsko naletita na mrtvaka iz bronaste dobe, ruski arheolog poskrbi za prenos najdbe v tedanjo Sovjetsko zvezo, tam ga prevzame moskovski genetski inštitut, nato pa za obema izginejo sledi. Mnogo pozneje vzniknejo v Izraelu.

Prvoosebni pripovedovalec, ki se tu in tam prelevi v množinskega, upokojeni polkovnik izraelske vojske Avishai Bronfman (ki "nikoli ni hotel ubiti, samo zadeti"), med raziskovanjem podatkov za družinsko drevo naleti na dosje, ki ga je o njegovem dedu Levu zbrala izraelska varnostna služba. Piše se leto 2087. Pri tem naleti na del izpred sedemdesetih let, na zapiske Marka Potokarja iz Slovenije.

Zgodba se tu razcepi v dve liniji, ki sta tudi oblikovno ločeni. Bronfman zapisuje osebno zgodbo, pri čemer mu med nalaganjem datotek o dedu Levu umre oče, vzporedno pa selektivno navaja avtentične zapiske Marka Potokarja in dele drugih najdb z njegovega računalnika ter transkripte prisluhov Shin Beta. Pri tem velja zapisati, da se tudi pripovedovalec Marko najprej izpoveduje eni osebi, zdravniku, pozneje pa naslavlja množinskega poslušalca.

Razen razvojne zgodbe okrog najdenega in izginulega trupla, zgovorno imenovanega Janez Ledenjak, v katero Skubic spretno vpne lucidno domislico o norem medicinskem poizkusu na prebivalcih Somalije in s tem dregne v še en stereotip slovenstva, se zgodbi prepletata tudi na drugi, osebni ravni.

Ne vem, koliko veste o modernih genetskih terapijah /... / Prvi eksperimenti in vivo so bili opravljeni v delih Somalije. /…/ Herpesvirus je splošno razširjen, skoraj vsi ga prenašamo. Zelo benigen. Seveda smo modificirano verzijo najprej preizkusili na sesalcih: nobenih razlik ni bilo med akutnimi simptomi normalnega in modificiranega virusa. Vsakdo bi se lahko nalezel normalnega ali našega – vseeno. Prostovoljci? Kako bi učinek mutacije preizkusili na posameznikih? S psihološkimi testi? Preveč variacij. Teza je bila, da se mutacija izrazi na makroravni, na ravni družbe in praktičnih ravnanj. Sredi kaotične interakcije, na katero pa mutacija odločilno vpliva. (Pavza)

Gospod Potokar, Slovenci že poldrugo tisočletje čisto varno živite s to mutacijo. Celo trdoživi ste, niste izginili »v viharnih stoletjih«. Torej eksperiment z njo ni ravno zločin.

MP: Mi radi govorimo, da je to zaradi naše kulture.

LB: Ah kulture ... Kultura je v redu, ampak dominantni gen je boljši. Irci so pozabili svoj jezik, pa so še vedno Irci ... Izvolite ... točite si ...

Devetega marca 2017, pred sedemdesetimi leti, je Žana Kostanjšek s klicem moža Marka Potokarja iz Moskve in bežnim razkritjem skrivnosti okrog Janeza Ledenjaka, ki ji jo je dan pred odhodom zaupal kmalu zatem umrli Markov oče Albin, Marka nevede za vselej povezala z dinastijo Bronfman. Oba osrednja akterja druži tudi skupna družinska usoda. Umrli oče, ločena žena in predvsem odtujeni otroci so vzporedna rdeča nit romana, ki ne glede na siceršnje dogajanje nenehno zarezuje in boli in vanjo se roman tudi izteče. Kot da za celotno zgodbo, polno nepredvidljivih zasukov, pretresljivih iztekov in metaforičnih podmazov na eni strani ter hladnosti za vselej razpadlih družinskih odnosov na drugi, ne ostane nič. Ali natančneje, nič ni tako tragično, razen votlega spoznanja, da je človek sam.

V romanu Permafrost je še nekaj žgočih sodobnih tematik slovenstva: pogled "od znotraj" v problematiko povojnih pobojev, fašistoidna nagnjenja, ki jih evocirata Markov sin Luka in Avishaijev brat Yair, in še kaj. V številne odvode raztezajoča se zgodba je zapakirana v kriminalni roman z neredkimi smrtnimi izidi, ki se na trenutke bere kot suhoparno poročilo ali zgodovinski dokument, globlji uvid pa razgrne tudi tihe, a deroče boleče obsedenosti sodobnega posameznika. Predvsem pa je v ospredju razdiralna dinamika obeh družin iz različnih časovnih obdobij. Razpršenost njenih članov po svetu je zgolj posledica, ki je, kot sporoča zaključek romana, niti protagonistova nenehna želja po vnovičnem zbližanju ne more realizirati v oprijemljivejši podobi. Komunikacija zgolj s pomočjo holograma je namreč varljiva in na njem grajeni odnosi iluzorni; kajti tako, kot so razpoke permafrosta vedno širše in grozijo, da bodo razkrile snovi pod seboj, se tudi hologramska svetloba v katerem koli trenutku lahko sesuje sama vase in za njo ne ostane nič. Razen votlega spoznanja, da je človek sam.