Prve vrhove je dosegel v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil umeščen v antologijsko Nevihto sladkih rož. Pozneje je prejel tudi vidnejše literarne nagrade. Tudi zbirka Dancing to the end of love kaže, da je produktivni pesnik spet poln kakovostnega zanosa.

Zbirka Dancing to the end of love nas na meditativen način popelje v branje, v nihanje med realnim in sanjskim svetom. Gre za poseben ritem, saj se pesmi nadaljujejo z ene strani na drugo, med drugim so taki tudi raba ločil ali stavčna razmerja. Lahko bi rekli, da gre za ritmično valovanje in tak je tudi tisk, saj so nekateri verzi natisnjeni v večji pisavi. Poravnava je ves čas sredinska, kot je na primer že v zbirki Iluminacije. To vpliva tudi na branje, ki torej nenehno valovi in išče osišče. Tu se pojavi že ena od ključnih pozitivnih točk te zbirke, a oprijemljivost le najdemo s težavo, nenehno moramo biti pozorni, kaj vse lirski subjekt obljublja, opisuje in razpira. Avtor sicer govori o torišču, osi vrtiljaka in očišču. Ti motivi sicer poganjajo ustroj pesmi, ki jih lahko beremo kot eno samo v posameznih razdelkih. Teh je dvanajst in so naslovljeni tudi v drugih jezikih, na primer v angleščini in francoščini.

Intenziteta zbirke se prepričljivo začne s prvim razdelkom, prav tako imenovanim Dancing to the end of love, nato pa neizrazito zaniha v razdelku Tvoj otrok je moj otrok, kjer so pesmi nekoliko preveč popreproščene in naivno arhetipske. Vendar pa je nadaljevanje zbirke z razdelki premišljeno stopnjevano do vrha v razdelku Ne morem, ne morem se: »[s]i dovoliti, v dotik in v bližanje / prekrhkemu telesu, ki zagori v dlani in prste … na / vratu mrtve ptice. Kot zagorijo prstani v lepko polt premaknjenih // blazinic, pod trebuhom, ki / zrasejo v helijev balon, ki razpoči v seske / tvojih prsi … kot v potopljen bazen pod Hišo, /…/«.

Prav tema erotike je v obravnavani pesniški zbirki najbolj izpolnjena in ubesedena s posebno močjo strasti in prepričljivim senzualnim občutkom. K temu pripomore glasbena referenca uspešnice Leonarda Cohena Dance me to the end of love, pa tudi videospot, sicer izsek iz filma Vonj po ženski. Erotika je predstavljena gibko, med posebnim ritmom, realnostjo z upodobljenimi deli telesa in metafiziko, ki prerašča skorajda v nežno blaznost. Medved ta naval spretno vodi skozi posamezne pesmi oziroma kar razdelke. To se kaže v ritmu pesmi, ki se v posameznih razdelkih prelivajo iz ene v drugo, vse to pa prepričljivo podpira tudi tipografija. Pesmi so zgoščene in poraja se občutek, kot da se pretakajo. In tudi v tej zbirki ni mogoče zanemariti številnih simbolov in motivov živali, tako realnih kot mitoloških, med razvijanjem le-teh pa je težko zarisati mejo med tu in daljnosežnim.

Andrej Medved je s pesniškim prvencem, sicer napisanem v francoskem jeziku, nastopil leta 1966, torej isto leto kot Tomaž Šalamun s prelomnim Pokrom. Njuni pesniški poti sta raznoliki, a oba sta pomembna sopotnika sodobne slovenske poezije. Šalamun je prevraten in izviren v jeziku, pomenskosti in polju razumevanja, Medved pa ponuja svojo prvinskost v erotiki in preigravanju živalskih motivov. In to se z zbirko Dancing to the end of love potrjuje, dodatno pa je prav lovljenje za samim bistvom ubesedenega ena od zanimivih ugank zbirke.

Iz oddaje S knjižnega trga.