Pri nas smo lahko pred nekaj leti brali o mački Moniki Kajetana Koviča, letos pa se je na sled za mačjimi stopinjami odpravil Andrej Medved. Njegova zbirka z dvojezičnim naslovom Muca – La Chatte rahlo namiguje, kje se skrivajo njeni navdihi. Enak naslov ima na primer kratek roman avtorice Sidonie-Gabrielle Colette iz leta 1933, ki tematizira odnos med ženo, možem in njegovo preljubo mačko, lahko pa gremo po francoski liniji še naprej, od pariške Le Chat Noir do šansona Le Chat De La Voisine Yvesa Montanda, ki ga Medved na začetku knjige celo sam navaja. Montand bi raje pel o sosedovi mački kot o vojakih ali dekletih, s čimer se očitno strinja tudi pesnik. A ne glede na vse mogoče in nemogoče navezave je Medved ustvaril samostojno in predvsem eno najbolj čutnih zbirk zadnjega časa.

Skozi verze se pred nami izriše prava pravcata mačja navihanka z dlakavimi ušesci, počesanim repom in vsem vmes. Knjiga je napisana v drugi osebi ednine in zaradi uporabe nagovora zbirka deluje res iskreno, kot da je namenjena le njej in nikomur drugemu. Največja posebnost zbirke je poleg vsebine tudi postavitev verzov, ki takoj pade v oči; na vsaki strani jih je največ devet, med njimi pa so večji presledki. To ustvarja poseben valujoč ritem, kakor da bi opazovali bohotenje mačje preje. Minimalistično doziranje verzov je v nasprotju z dolžino pesmi, ki zavzema skoraj celo knjigo in bi jo lahko brez slabe vesti imenovali pesnitev, kar je upravičeno tudi zaradi pomenske ravni. Navidezno namreč spremljamo neznatne mačje premike, kot so pretegovanje, dobrikanje, predenje in praskanje, a v resnici gre za vse njeno življenje, ki ga taki trenutki gradijo.

Prav ta mačkina dejanja so skozi pesniško govorico povzdignjena in pretopljena v mehkobno izrazje. Ko se njen krempeljček "zatakne za / iztegnjen prst na skrčeni nemirni roki", aliteracije posnemajo njeno premikanje. Pri umivanju pesnik ne more mimo njene dlake, "zaplenjene v poljub / v osončenem prividu predpomladne / zarje", ko mačka prede, nastane "nit iz cofaste sladkorne pene", še celo njeno prehranjevanje je opisano z blestečimi verzi. Nenehno niza nove in nove primerjave, ki jo imajo enkrat za čebelo, spet drugič za sneg ali jelenjo čredo. Spremeni jo v mistično figuro, saj je vsak njen gib nekaj višjega, pomembnejšega.

Vsa ta milina, ki je je zmožno le ljubeče oko, je hkrati tudi ostrina, ki je potrebna za tako izbrušeno pesniško študijo. Mačkino igro, njeno spanje ali prosjačenje za hrano prekinjajo, recimo, sanjske epizode, kar daje zbirki nadrealističen pridih. Včasih pa verzi postanejo temačnejši, bolj meseni in telesni, kar nas opominja, da ne gre za idealiziran, odmaknjen svet. Ključ za branje zbirke se skriva v verzu "in vidiš to, kar vidim jaz v obrnjenem pogledu", saj tudi mačka vidi pesnika. Pa ne le to, skozi verze o njej se še najbolj razodeva njegova skrita, neznana plat in prav zato gre za izjemno osebno zbirko, ki nas spusti čisto čisto blizu, da nas mačji kožuh skoraj požgečka po nosu. Nihče ne more zares razumeti mačke, zato je še toliko bolj dragoceno, da se odnos med človekom in mačko udejanji prav skozi verze.

Nekatere besede in besedne zveze se skozi verze večkrat tudi ponovijo, s čimer se ustvari občutek že prebranega in deluje povezovalno. Znana beseda namreč obudi novonastali spomin na mačko, ki se zaradi tega zdi bolj živ in resničen, zato se tudi mačka prikaže kot bolj znana in še hitreje priraste k srcu. Zato je še toliko bolj kruto, ko se zbirka prelevi v epitaf. To se zgodi v zadnji četrtini, po koncu najdaljše in do takrat edine pesmi. Povozijo nas že zaključni verzi, ko pesnik vidi mačkino dvigajočo se dušo, sledita pa dve naslovljeni pesmi, to sta Slovo in O vzgoji srca. Gre za srce parajoča epitafa, sploh O vzgoji srca je presunljiva pesem, ki za »refren« vzame bridki "Pogrešam te…" Skozi verze se nostalgično nalagajo podobe, ki so bile, a so nepreklicno minile, saj mačke ni več. Tako boleč konec dodatno pojasnjuje še spremna beseda Miklavža Komelja, ki razkriva, da gre za mačko, ki je z Medvedom živela kar enaindvajset let in pol, zadnji pesmi pa je napisal in dodal po njeni smrti. Črna senca, ki se s tem zgrne na svetlejši osrednji del zbirke, je tako res neizprosna, a hkrati v še bolj življenjski luči zasveti mačkino življenje. Čeprav je umrla, bo vedno živela v tej knjigi, liričnem slavospevu njenemu bivanju.

Pregovorno si sicer res vsi želimo biti mačke, a najlepše je zagotovo biti mačka pesnika.

Veronika Šoster, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).