Toda ko prihaja konec, je tu tudi začetek in začetek nosi v sebi klico konca, med njima pa je prostor, kjer se spaja na prvi pogled nezdružljivo. Če postrežemo z izborom nekaterih pesniških podob, se izkaže, da otrok zaspi z odprtimi očmi, oblački so iz žveplene tekočine, kolesa na tovornem vlaku so brez obročev, živa voda se pije iz zamrznjenega studenca, plinski naboji so všiti v posteljo, jadrnica ima čokoladne prelive, podmorniške kajute grb iz svilenih las, nasladna moč je povezana z nemočjo, srnjak se s srnami okoplje v zamrznjenem tolmunu sredi jase. Ali kot pravi pesnik, je "roj popokanih kobilic pripet na žico, ki poveže podzemni prostor z nebom…" in "popokani plodovi se v hipu razcvetijo in padejo z lesnih žebljev v lestvi, ki je prislonjena k nebesom."

Pisec spremne besede Miklavž Komelj poudarja dvojnost Medvedovih podob, po eni strani so čutno nazorne, po drugi pa delujejo kot učinki besedne interakcije, kar pesnika postavlja v ris nadrealistične poetike. Realen svet je stopljen z nerealnim, pravljična bitja, kot so škratje, zmaji in velikani, kot da niso resnična le v otroški domišljiji, predvsem pa v bogatem metaforičnem jeziku zaživi cela vrsta živali: gamsi, antilope, prepelice, galebi, hijene, zajci, srnjad, ovce, jerebice, konji, pavijani, kačji pastirji, kolibriji, kobilice, opice, kače, losi. Poleg njih so tu še lenivec, divja morska ptica, mravlja, metulj, čebela, slon, orel, kit, vrabec, kos, bizon, pav. Vpeti so v izražanje asociativnih pobliskov, ki odkrivajo medsebojne povezave kot rahla sled, pa vendarle z vso ostrino občutljivo izrisana, kar se kaže tudi v verzih, ki prinašajo naslovni besedi zbirke Rana sled.

Skozi luknjo v strehi vdre svetloba

v rano sled v prosojnem ogledalu in pokrije z

nagubano tkanino, bledo srno v postelji iz črnega lesa … Iz

krošenj se usujejo zlatniki, z barvnim svinčnikom obarvano sredico

in mehki … kot ajdov kruh, ki ga pojejo

črne ptice. V skladovnici iz zbitih desk se skriva jerebica

in plahuta z živopisanim krilom … ob počen zvonec, ki obvisi v zraku …

Pesmi v zbirki si sledijo brez naslovov, prepletajo se in verižijo, poganjajo k vedno novemu vrhuncu. Gre pravzaprav za eno samo pesem, intimistično pesnitev, ki jo prežemajo globoka razmišljanja in pogledi v človekovo življenje. Podobe rastejo ena iz druge, izrisani detajli razkrivajo svetovja. Medvedova pesniška erupcija je silovita, izbruhe sestavljajo drobne eksplozije, ki vsaka zase išče spoznanja o nedoumljivem. Pesnik se vedno znova ustavlja v zgoščenih trenutkih bivanja, ujame "puh, ki pada z glav odraslih vrabcev in lebdi v zavrtinčeni sekundi …", neizprosno se potaplja v pojave okoli sebe in v sebi, ki razkrivajo nešteta vprašanja.

… Pospešeno korakanje v prazno, odmikanje in cepetanje

brez nežnih in pozornih gibov roke …

nasladna moč z nemočjo, nemožno kroženje na mestu,

oddaljeno in komaj slišno šepetanje, ki se spreminja v zvok nebesnih

odposlancev v svetilniku na skrčenem

otoku … v mavričnem zatonu lune … in v zatonu sonca … na

rtu dobre nade, v južnem morju …

In ne nazadnje – pesnitev izzveni kot ples za prihajajočo smrt in o njej. Zbirka Rana sled se konča z verzi, da "veverica s tal odskoči kot kristalna žoga v globoko jamo … s tropi in skeleti netopirjev". A če se vrnemo k nekaterim začetnim verzom, se izkaže, da "odhajaš z meglo, kot odhajajo obrazi z živopisanih postav, ki se izgubljajo v sladkorni peni na svilnatih preprogah". Sladek je tudi "mulj na konici prstov". Kot je nemara sladka nežnost, ki nas v končni uri pospremi s tega sveta in nas je na njega pripeljala.

Zagotovo bo Medvedov pesniški svet bralca, ko bo knjigo odložil na nočno omarico, še dolgo preganjal. In to ne le v sanjah.

Iz oddaje S knjižnega trga.