Po drugi strani pa s pomočjo Lacanove psihoanalize vzpostavljajo nov pogled na pesniško realnost, ki tipa v smeri iskanja temne cone, ki zazeva, ko odluščimo plati Imaginarnega in Simbolnega ter se prepustimo Realnemu v vsej svoji grozi in lepoti.

Andrej Medved, ki je že v prejšnjih pesniških zbirkah pokazal, da je mojster kovanja metafor in poigravanja s simbolnim, se je v pričujočih zbirkah pozabaval z odnosom med Simbolnim in Realnim. Tako črna luna, ki jo večkrat izpostavi v zbirki Talesova luna, ni le nebesno telo ali prispodoba za seksualnost, smrt in nezavedne gone pri človeku, temveč označuje tisto primarno črno luknjo, eksistencialno "gonilo", ki šele omogoča vznik jezika in poganja pesnika, da se v svojem ustvarjanju nikakor ne more ustaviti in dokončno izpeti. Zdi se, kot da pesnik kliče v temo in beleži zven lastnega glasu, ki se mu vrača v obliki različnih vizij in spominov, dokler se ne znajde na točki, ko trči ob Realno: "Kličem te, v tèmi … kot poslednja straža … v drgetu … kot priča za bogove … Hada." V ozadju zbirke, ki je na prvi pogled slavospev ljubezenskemu hrepenenju, ki ga začinjajo metafore iz živalskega sveta, lahko bralec zavoha svoj lastni strah pred minevanjem in smrtjo: "Izginjajo dotik in poljub / iz vrelih prsi … Izginjajo živali iz nebes, ki so z ljubimcema igrale / ples, ki se nikoli ne konča … Izginja / soba in izginja čas v trepetanju in odmikanju peres … / Izginjajo prividi iz teles, ki se stopijo v megli, kot se stopijo / in razblinijo konice listja iz dreves, / ko pade prva slana … In pride noč in pride mož iz Kaana …"

V zbirki s pomenljivim naslovom The twilight zone of darkness, ki nas asociira na temno stran lune in na nezavedno, ki ga nikoli ne moremo popolnoma ozavestiti, postane soočenje s Smrtjo in z Lacanovim breznom Realnega še očitnejše, o čemer pričajo že naslovi razdelkov: Ashes to ashes, dust to dust in Tomažu Šalamunu: Pesem & Pet fragmentov. Zlasti v tem se Medved s svetlobno hitrostjo premika od analize francoskega jezika, germanskih izrazov in iskanja pomenov oz. smisla za subjekt, ki ga naprej poganjata gon in želja, ki sta že v osnovi zvezana s smrtjo. V Fragmentu 4 piše: "Gotovost in dvoumnost se srečujeta v tanki meji med uživanjem in smrtjo … // V samoti (solitaire) se moram srečati z drugim (solidaire) in vztrajati, v samoti z Drugim v sebi, z malim in velikim Ajem, kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka." Drugi del zbirke The twilight zone of darkness je zato bolj podoben psihoanalitičnemu traktatu in zenovskim utrinkom kot poeziji, kakršne smo pri Medvedu vajeni. Kontrast med prvim delom zbirke, ki prav buhti od lirične ekspresivnosti in biblijske metaforike, in drugim, bolj esejistično zasnovanim delom, je več kot očiten, in predstavlja poskus dekonstrukcije lastne poezije v smeri preigravanja z jezikom na način, kot je to nekoč počel Tomaž Šalamun. Pri tem pa se nehote zaplete v neskončne kognitivne vozle, ki bi jih lažje razvozlal s kakšnim dadaističnim posegom kot z racionalno analizo. Vseeno lahko Medvedu čestitamo za pogumen vstop na "spolzko" območje onstran slepe pege filozofije, kjer se križajo Heglova dialektika, de Saussurjev strukturalizem in kompleksna Lacanova psihoanaliza.

V pesniški zbirki Harmid ali O vzgoji in ljubezni se Andrej Medved znova vrača k filozofiji starih Grkov in k ljubezni v vseh njenih pojavnih oblikah. Pariške pesmi nam v prvem delu knjige s pomočjo barvitih opisov pokrajine in francoskih izrazov pričarajo vonj po Provansi, obenem pa obudijo spomin na primarna občutja iz otroštva, zato nas ne čudi, da je eden od razdelkov posvečen mami in očetu. V njem se prepletejo geografske lokacije in številne generacije, ki iščejo poslednje bivališče: "Kot smrtonosen in grozo / vzbujajoč odsev v šipi se dvignejo v nebo otroci, / vnuki in pravnuki … in vse vznemirjene živali, v prostor nezavedne pomiritve … // In duše vseh umrlih, v vodikovih balonih, / se vzpnejo v poslednje bivališče, kjer rase rajski vrt in v vrtu / rajska roža iz Sahare, pripeta z zlato nitjo na klobuk in lovke morske zvezde …" Bralcu se zdi, da je skupaj s pesnikom na potovanju po številnih deželah in da z njim pluje nazaj v čas, v obdobje njegovega spočetja in želje, da se "kontinenti znova združijo v prakontinent".

Soočenje s smrtjo in prepoznavanja Drugega kot drugačnega v samem sebi, ki smo mu bili priča v drugih dveh zbirkah, v Harmidu trči ob povsem novo dimenzijo – to je ob željo po obuditvi primarne, mistične enosti, stika z Materjo kot prvotnim prapočelom in željo po tem, da se ponovno rodi kot otrok in pesnik obenem. Želja po združitvi in zlitju s svetom, ki ga subjekt ne fizično ne z besedami ne more zaobjeti, se steče v potrebo po večnem ponavljanju istega. Z drugimi besedami – obtiči na mestu, na katerem ne more zdrsniti v Lacanovo točko prešitja niti preskočiti v Nietzschejev koncept nadčloveka, saj na pretresljiv način "zamrzne" v želji po preseganju samega sebe. In čeprav se Andrej Medved v svoji poeziji sooča z lastnim koncem in se po drugi strani vrača k prapočelu v veri, da bo lahko začel nov krog ustvarjanja na povsem nov način, vsakič znova trči ob omejitve jezika in zevajoče Realno.

iz oddaje S knjižnega trga