Pesniški opus Andreja Medveda šteje kar šestintrideset knjig poezije. Novo zbirko z naslovom Muca - La chatte je pesnik posvetil svoji mački, muci, ki je doživela kar enaindvajset let in pol. V zbirki gre pravzaprav za eno samo poemo, razdeljeno na trivrstičnice. Z njo je pesnik postavil spomenik živali, ki mu je veliko pomenila in ki je dajala njegovemu vsakdanu pridih lepote, nežnosti in bližine. Bližina med muco in pesnikom je stkana skozi detajle. Pesnik žival opazuje in z živo predstavno močjo odslika njeno telo v mirovanju in v gibanju. Pero zastane ob vsaki drobni podrobnosti mucine fizične podobe, odstira pa tudi pogled v nedoumljivo naravo živali, ki ostaja skrivnost. Pesnikova poetika temelji na bogastvu podob, na napetih pomenskih razmerjih med posameznimi besedami in intenzivnem ritmu, v katerem si verzi sledijo malodane brez predaha.

Predstavno jasna, pripovedna in hkrati poetična
A tokrat je Medvedova pisava veliko bolj konkretna kot običajno, zato je Muca ena njegovih najbolj predstavno jasnih, pripovednih in hkrati poetičnih zbirk. Muci sledi pravkar izdana zbirka Iluminacije, ki je bila napisana v Provansi, v Arlesu. Že podnaslov Obdobja predpekla govori o tesnobi in temi, s katerima je prežet osrednji, najobsežnejši del zbirke. Tu pesnik zavrača mimetično vlogo poezije, njegove pesmi odpirajo pogled v nek drug, drznejši, skrivnostnejši svet, svet domišljije, čutnosti, sanj, blodenj, v svet nezavednega. Če je osrednji del zbirke zaznamovan z dramatično razglašenostjo, kaosom, ranljivostjo in bolečino bivanja, sta začetek in konec svetla, jasna. Čeprav pesnik v svoji poeziji pogosto zre v brezna nezavednega in slika grozo sveta, v njegovi poeziji vedno zmaga lepota - lepota čustev, domišljije in pesniške besede, ki priklicuje lepoto življenja.

Občutenje nesmrtnosti skozi konkretne prizore
Če je Andrej Medved z zbirko Muca – La chatte postavil spomenik skrivnostni naravi in lepoti živali, je tu še en pesnik, ki ga navdihujejo živali. To je Miklavž Komelj. Po izobrazbi je doktor umetnostne zgodovine, sicer pa veliko prevaja, piše eseje in strokovne študije, predvsem pa poezijo. V središču Komeljeve nove, devete pesniške zbirke, je odstiranje drugačnega pogleda na razmerje med življenjem in smrtjo. Pri izboru naslova je pesnika navdihnil sklepni del Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Zbirko je tako poimenoval Liebestod. Kot pravi, izrekanje poezije ni ponazarjanje nekih vnaprej obstoječih idej, ampak so verzi pisani tako, da skušajo nekaj izbojevati, da skušajo obrniti neko ustaljeno razmerje. Občutenje nesmrtnosti se v zbirki pogosto kaže v povsem konkretnih prizorih.

Tu imajo vidno mesto živali, prek katerih pesnik tke metafizično vez s kozmosom. Eno od pomembnih tematskih osišč zbirke je tudi branje literarnih del. Pesnik vzpostavlja vez z osebnostmi iz sveta umetnosti, ki so ga posebej zaznamovale in prevzele. Posebej mu je denimo blizu Tomaž Šalamun. Po oblikovni plati gre za zelo raznovrstno zbirko: pesniški izraz je kultiviran, prežet z bogastvom podob, a hkrati neposreden. Bralec se srečuje s številnimi referencami na literaturo, likovno umetnost, mitologijo, mistične tradicije, zgodovino in filozofijo. A vse te navezave v resnici niso ključ do pesmi. Kljub erudiciji in navidezni distanci je v ospredju čustvena intenzivnost. Pesnikov odnos do sveta je angažiran, a ker se udejanja skozi poezijo in strastno raziskovanje njenih možnosti, ni vsiljiv niti deklarativen.

Konkretna stvarnost in aktualni problemi
V sklepnem delu oddaje pa se bomo posvetili konkretni stvarnosti in aktualnim problemom, kot jih občuti pisateljica in novinarka Agata Tomažič. Po lepo sprejeti knjigi kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki in potopisnem delu Zakaj potujete v take dežele? je zdaj napisala roman. Romaneskni prvenec nosi naslov Tik pod nebom, pripoveduje pa o krizi tiskanih medijev, o odpuščanju novinarjev in prepadu med dvema generacijama. Živimo v času, v katerem je avtorsko delo razvrednoteno, in tej temi se pisateljica posveti v dveh prepletajočih se zgodbah. Protagonista sta predstavnika različnih generacij, ki poosebljata različna načina razmišljanja in različna pogleda na svet. Pripadnik starejše generacije je Metod Devetak, odgovorni urednik v veliki časopisni hiši, tipični oportunist in karierist, ki se zlahka loti odpuščanja novinarjev. Ožbej Ključevšek, predstavnik mlajše generacije, je matematik z diplomo univerze Stanford, strokovnjak na področju informacijske tehnologije in eden od mladeničev, ki jim uspe bleščeča kariera v Silicijevi dolini.

Ožbej ohrani iz osebnih razlogov, ki jih pisateljica s spretno dramaturgijo postopoma razkriva, vez z domovino in se odloči za denarno pomoč časopisu, ki ga pesti kriza. Tik pod nebom ni le roman o krizi tiskanih medijev, ampak tudi o krizi, v kateri se je v času brezobzirnega in egoističnega pehanja za lastne koristi znašla naša človečnost. V berljivem, spretno komponiranem romanu, je jasno podčrtana družbena klima, na katero prisega pisateljica. To je takšna družba, ki zmore sočutje in ki ceni znanje, saj je znanje pravi temelj za človekovo odgovorno, etično in pokončno ravnanje. Gotovo je odlika romana kritičnost, pri čemer pa je delu v prid dejstvo, da družbeni angažma ni tezno postavljen v ospredje. Čar romana je predvsem v prepričljivi psihologiji likov, spretno grajenih zapletih in v suvereni literarni pisavi.

Oddajo Pisave si lahko ogledate drevi ob 22.55 na Televiziji Slovenija 1.