Generacija gimnazijcev je bila navdih za pisanje romana Evangelij za pitbule, a za pero ni poprijel avtor z dolgo pisateljsko kilometrino, ampak akademski kipar, ki daje s svojimi skulpturami že štiri desetletja naši likovni umetnosti izrazit avtorski pečat. To je Jiři Bezlaj. Marsikdo ga pozna tudi kot profesorja, petintrideset let je namreč poučeval umetnostno zgodovino na bežigrajski gimnaziji in stkal z dijaki prijateljski odnos. Morda so bila zahvaljujoč profesorjevi širini, odprtosti in lucidnemu humorju za marsikoga srednješolska leta manj težavna. In tako je nekdanji profesor napisal roman o gimnazijcih na poti odraščanja.

Romaneskna junakinja, prvoosebna pripovedovalka po imenu Koka, je dekle ostrega jezika, ki se norčuje iz sebe in drugih, njena izpoved pa se začne po spodletelem samomoru, ki se ji je zdel v nekem trenutku edina rešitev. Svojemu poslušalcu zaupa, da se je vendarle odločila za življenje, ker ni želela prizadeti drugih. Roman prinaša tudi izostreno podobo sodobne družine. Kokino odzivanje na svet je v veliki meri pogojeno z odnosi doma. Družbeni diktat uspešnosti usodno zaznamuje odnos med zakoncema in tudi odnos hčerke do staršev. Za na videz lahkotno pripovedjo se razkrivajo temni prepadi medčloveških odnosov in travme na poti odraščanja. Sijajna dramaturgija romana v dinamičnem ritmu privede Kokino humorno in cinično pripoved do trpkih spoznanj, kako je družbeno ozračje pripravno za povzpetnike in uničujoče za posebneže, individualiste s pokončno držo. A vse to je zapisano brez moraliziranja, v simpatičnem slengu in tudi slogovno okretnem, barvitem jeziku. Evangelij za pitbule je tako eno najprijetnejših bralskih presenečenj med knjižnimi novostmi zadnjega časa.

Biti sam svoj, ne podleči diktatu večine, razpreti krila svobode in individualnosti je tudi tematska rdeča nit Težkomentalcev, prvenca književne prevajalke Jedrt Lapuh Maležič. Prizorišče dogajanja kratkih zgodb je psihiatrična bolnišnica Ljubljana Polje. Tam se včasih prisilno, včasih prostovoljno zdravi prvoosebna pripovedovalka Amber. Skozi njeno asociativno, spominsko luknjičavo pripoved spoznavamo celo galerijo likov, osebje in paciente, metode zdravljenja, ozračje in medosebne odnose. Čeprav je Amber nezanesljiva pripovedovalka, ki si marsikaj razlaga po svoje, pa je bistvo njene narave jasno: je upornica, ki se bori proti apriornim oznakam. Ves čas se zavedamo, da je pripoved pisana skozi oči pacientke, zato delo ne daje vtisa tendencioznosti in še zdaleč ni pristransko. Avtorici je uspelo tankočutno, s primerno distanco in ironijo opozoriti na pomanjkljivosti v psihiatričnem zdravljenju, pa tudi na to, da ni dobro, da si ljudje s psihičnimi motnjami pred težavami zatiskajo oči.

Delo prinaša galerijo dobro psihološko profiliranih portretov različnih pacientov, ki pa se vsi prepletejo in združijo v glas prvoosebne pripovedovalke. Jedrt Lapuh Maležič je ustvarila prodorno, angažirano in hkrati tenkočutno delo, napisano v sproščeni, živi govorici. Težkomentalci rušijo družbeno okostenelost tudi s kančkom humorja in na literarno privlačen način odslikavajo človekovo duševnost, individualnost, ki je ne smejo preglasiti predsodki in stereotipi.

Avtorica oddaje: Alenka Zor Simoniti