Gost oddaje, ki bo na sporedu danes ob 22.55 na prvem programu Televizije Slovenija, bo eden naših najvidnejših sodobnih pesnikov, mojster pesniških oblik, univerzitetni profesor primerjalne književnosti, ki hkrati izstopa po svoji etični drži in družbenem angažmaju. Svoj obsežni pesniški, dramski, prevajalski in literarnoteoretski opus je kronal z veličastnim epom Vrata nepovrata.

Ep je bil kot najstarejša oblika pripovedovanja zgodb zanj poseben izziv, saj je le z ritmom epa lahko upesnil intimno zgodovino svojih prednikov in hkrati naslikal svojevrsten portret minulega časa, predvsem 20. stoletja. Z njim je pripeljal v navzočnost, v besedno in pesniško življenje, drage mu ljudi. Fragmente njihovih življenjskih zgodb je tematsko razporedil v tri knjige, ki obsegajo kar 2300 strani in 44.000 verzov. Boris A. Novak bo v oddaji odstrl pogled na vse tri knjige epa, največ besed pa bo namenil tretji knjigi, Bivališčem duš, ki predstavlja sintezo celote.

Če je prva knjiga z naslovom Zemljevidi domotožja zasnovana prostorsko, geografsko, se v drugi knjigi, v Času očetov, zgodbe zgostijo ob pretresih dveh svetovnih vojn na slovenskih tleh. V tem, najbolj epskem delu celotnega epa je pesnik na osnovi pričevanj in dokumentov oživil številne neznane in pozabljene junake, dogodke, ki so zdrsnili iz učbenikov in zgodovinskih knjig. V središču je druga svetovna vojna z zgodbami vojakov, borcev in ljudi, ki so ostali v zaledju, trpeli v taboriščih. To so zgodbe pesnikovih sorodnikov, družinskih prijateljev, pa tudi ljudi, ki jih ni poznal. Osrednji lik je njegov oče, partizanski komandant Ante Novak. Ko piše o junaštvih svojega očeta in o junaštvih svojih stricev, pa ne prezre druge strani slovenskega sveta. Sočutje do žrtev povojnih pobojev se je prelilo v pesmi izjemne estetske in sporočilne vrednosti.

Tretja knjiga z naslovom Bivališča duš je najobsežnejša, najbolj nenavadna in najbolj osebna. Po temeljni kompozicijski strukturi je naslonjena na Dantejevo Božansko komedijo, prizorišče dogajanja pa je ladja, ki pluje proti severu in v podpalubju nosi zgodovinski spomin, v nadpalubju pa osebni spomin na drage duše, ki jih pesnik priklicuje v življenje. Osrednja lika sta njegova mati Anica in oče Ante, ki ju upodobi z videnjem in čutenjem otroka, pa tudi s hvaležnostjo zrelega, odraslega moža. Ob intimo nemalokrat udarijo družbeni pretresi, a odrešilno moč pred zloveščim kolesjem zgodovine ima ljubezen. Tema ljubezni še posebej zaznamuje tretjo knjigo, pa tudi sicer je v Vratih nepovrata veliko ljubezenskih pesmi in ljubezenskih zgodb. Sklepni spevi epa zaživijo kot arhetipski prizori, v katerih ladja postane Noetova barka. Grozi ji podnebna in vojna kataklizma, a ep se izteče v harmoničnih tonih. Naslov Vrata nepovrata se prelije v metafizično razsežnost večnosti, ki, kot pravi pesnik, vznika iz njegove osebne religije. To je religija spomina.

Raznolika, a vselej s tematiko uglašena metrična in zvočna podoba pesmi, daje epu dinamiko in živahnost. V osnovni verzni strukturi se je pesnik naslonil na Dantejevo terco rimo – prevladujejo torej trivrstičnice, ki pa vsako življenjsko usodo upesnijo s posebnim zvenom in ritmom, z raznovrstnimi rimami in asonancami, kar še poglablja sporočilo pesmi. Avtor je kot mojster pesniških oblik segel po nenehni ritmični spremenljivosti in različne zgodbe upesnil s stotinami glasov, ki pa temeljijo na kompozicijski trdnosti celote, je zapisala avtorica oddaje.

Borisu A. Novaku je uspelo ustvariti prvi pravi epos v slovenski književnosti, v katerem pesniška beseda s poglobitvijo, večplastnostjo ter lepoto videnja zaobjame celovitost sveta. In izroča spomin prihodnjim rodovom.