Pri tem mu je nič kaj šepavo, pač pa izjemno premišljeno uspelo postaviti hommage svetovni in osebni zgodovini oziroma, če smo čisto natančni, zgodbi, saj tretja knjiga ni zgolj sinteza prvega, bolj liričnega dela in njegovega epskega nadaljevanja skozi časovno premico zgodovinskih tragedij, pač pa pot vse do vrhunca, skozi sam prehod "pesniške norosti" – vrat nepovrata.

Bivališča duš, s katerimi se vračamo k bolj liričnemu tonu zgodbe, prek katere Boris A. Novak priklicuje različne duše, niso zgolj sklepni del celote, temveč v svoji zasnovi delujejo najbolj izvirno, metafizično in predvsem osebno. Delo se začne s Časom Podobe, posvetilom Metki Krašovec, ki je s svojo umetnostjo priskrbela naslovnice knjig, ter s subjektovim vkrcanjem na ladjo z ljubljeno Mo na poti na sever. Prav v tem že prepoznamo metaforo za poslednje oziroma, natančneje, predposlednje potovanje. Pri tem ne gre spregledati očitne naslonitve na Dantejevo Božansko komedijo, na kar opozarja tudi avtor sam, ko pojasnjuje, da je mojstrovo strukturo načrtno okrnil: 9 zvezkov namreč vsebuje po 11 spevov, tako pa do Dantejeve stotice manjka en sam spev. Posebnega pomena je igra rime kapitanovih person Dante – Ante, kjer prvi avtorju pomeni pesniškega očeta in fiktivni element, drugi pa resničnega očeta in prvega pripovedovalca zgodb, saj se skozi tega pretaka glavna os knjige – pesniška igra Zgodovine in Zgodbe, ki se zliva v "Zgodbovino".

To je vidno tudi v kompozicijski zasnovi dela, od vkrcanja na Plavajoči stolp kot metafore domovanja duš, ko subjekt prepotuje podpalubje, podobo pekla – zgodovine, do nadpalubja oziroma prostora raja – svobode duš. Ob osebnih portretih bližnjih in družine v prvem delu knjige Novak namreč prehodi človeški spomin, ki poteka vse od mitologije o nastanku sveta do številnih navezav na svetovno literaturo, vse od epske tradicije pripovedovanja zgodb dalje. Mnoge medbesedilne elemente in navezave prepoznamo že v miltonski podobi pekla v vloženi strukturi dialogov med Satanom in njegovimi knezi teme, med katere so vstavljene osebne stiske ljudi v 20. stoletju, ali pa v osebno obarvanem branju ob Veliki morski deklici. Pri tem je izrednega pomena, da je Novaku uspelo potegniti lok svetovne zgodovine do današnjih dni, kar je morebiti najvidneje v problematiki begunstva ali v zgodbi o izbrisanih. Opazna je izjemna človečnost, ki jo avtor ob pogosto kruti zgodovini in na drugi strani aktualni problematiki namenja vsem dušam, pokojnim in tudi živim. Temeljno vprašanje, ki zapolnjuje celotno delo, kaj duša je, pojasnjuje bolj abstrakten in oblikovno eksperimentalen četrti zvezek Duša je glagol (Uvod v fenomenologijo duš), ki ponuja lucidno razmišljanje o naravi duš, ki jih Novak vabi v svet s pesmimi.

Drugi del se nadaljuje ob postavi mame – (Duši prve ženske) in očeta – (Duši prvega Pripovedovalca). Prek njiju se avtorski subjekt predstavlja kot sinteza obeh, red in kaos, mikro- in makrokozmos, čutno in idejno, to kar se zapisuje in uresničuje v siceršnjih spevih. Pri tem pa se zgodovina začne krhati, čemur sledi Nadpalubje kot vzporednica Dantejevemu raju. Osredotoča se na velike ljubezni, predvsem pa ga polnijo ženski liki, ki nasprotno z epskim vzorcem pomenijo vir intimnosti, liričnosti, a tudi končne rešitve, saj je prehod do končnih, vzvišenih sfer povezan prav z njimi in z Njo, Mo. Temu se pridružuje duhovna razsežnost umetnosti, saj sledimo vrsti spevov o pesnikih in pesnicah, ki so življenjsko zaznamovali avtorski subjekt, njegove lirične začetke in zorenje. Ob vlogi pesništva sta izpostavljena zmaga nad peklom zgodovine in prehod v svobodo kreativnosti, ki se kaže v nadgradnji resničnih dogodkov in oseb, saj te prejmejo alternativna možna življenja oziroma postajajo tisto, kar v svojem resničnem bistvu tudi so.

Na poti do zadnjega, devetega zvezka Večne duše, kjer ladijsko potovanje prejema vse večje metafizične razsežnosti in se z apokaliptičnimi vizijami konca sveta spusti do aktualne sodobnosti, ne gre spregledati, kako se spevi in celota povezujejo z matematično natančnostjo, nas nagovarjajo ter nas z vse bolj elegičnimi toni povzdigujejo v osebni in hkrati obči svet. Na eni strani ob tem teče reševanje spomina na umrle, ki ga subjektu zaukaže kapitan, po drugi pa hkrati poteka prehod do živih, do katerega ga vodijo odrešilni ženski glasovi. Vse od rojstva, otroškega čudenja, potovanja, izgona iz raja, do zaroke in oporoke v zadnjem zvezku, ki s svojimi vrati pomeni kontrast začetnim kletem in lahko deluje tudi kot majhna osebna epopeja, Novak v svoji raznolikosti izpostavlja celoto sveta. Pri tem skrbno zapisuje apologijo prednikov, jim gradi spomenik, bivališče duš ter spomin za potomce, katerim pa hkrati piše odo življenja in jih razbremeni bremen preteklega. V območju svobode tudi oblika pesmi postaja vse bolj fragmentarna, in v zadnjih verzih ne prestopimo v smrt, pač pa nazaj v življenje, kajti vrata so zgolj vrata, ki nas vračajo na začetek:
"Zdaj vem. Začutim presunljivo srečo. / Jaz, ti, vsi mi, slednja duša je le prag. / Ni Nepovrata. / So le / Vrata ... / ... Otrok, mož, duša / grem skoznje in sedem na / večni vrtiljak ..."

Ob tem norem vrtiljaku shranitve človeškega spomina in poklonitve življenju v impresivnih 40.000 verzih ne pretiravamo, če epos Vrata nepovrata označimo za Novakovo življenjsko delo, pa tudi za enega vrhuncev slovenske književnosti.

Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).