In kot neke vrste eksces se sliši tudi maratonsko branje iz tega epa, dolgega več kot 40.000 verzov. Pa vendar se je tudi to zgodilo; v Narodni galeriji v Ljubljani so se ta teden zbrali pesnikovi kolegi, prevajalci, založniki, igralci ... in pet ur brali verze iz knjig, ki sestavljajo trilogijo: Zemljevidi domotožja (2014), Čas očetov (2015) in Bivališča duš (2017).

Epu Vrata nepovrata kot neke vrste unikumu v polju svetovne epike, kot trilogiji, ki slovensko poezijo postavlja ob bok velikim narodom z veliko zgodovino, kakor z neprikritim ponosom predstavljajo knjigo pri založbi Goga in s tem tudi pesniku, ki je ep pisal več kot dvajset let, so se pri branju pridružili in se mu s tem tudi priklonili Veno Taufer, Lado Kralj, Jožica Avbelj, Aleš Berger, Milan Dekleva, Manca Košir, Marjan Strojan, Dušan Šarotar, Milena Blažič, Erica Johnson Debeljak (branje angleških prevodov), Zdenko Čepič, Ivana Novak, Eva Vrbnjak, Janez Vrečko, Ivo Svetina, Simona Kopinšek, Miha Hočevar ...

Neusmiljen kritik politične umazanije
Javno branje epa, nekakšen maratonski literarni večer v avli Narodne galerije tik pod vodnjakom treh kranjskih rek oziroma Robbovim vodnjakom, je povezoval Boris A. Novak kar sam. Poslušalcem oziroma obiskovalcem dogodka je pravzaprav ob sleherni pesmi ponudil tudi razlago in komentar, ki se je predvsem ob prebiranju in recitiranju verzov iz zadnje od treh knjig mnogokrat dotikal tudi aktualne stvarnosti vse od dnevne politike pa do kritike kulturne resničnosti, stanja na knjigotrškem in založniškem področju, odnosa do kulture in umetnosti ... Tako kot v svojih pesmih, ki jih je tudi sam bral, se Novak ni mogel izogniti humanistu v sebi, neusmiljenemu kritiku socialne sprevrženosti in politične umazanije.

Tri knjige, 40.000 verzov
Ep Vrata nepovrata sestavljajo tri knjige. V prvi knjigi z naslovom Zemljevidi domotožja se bralec sprehaja po zemljevidih Amerike, Avstralije, potuje po evropskih mestih in jih kot ptič opazuje, v njih uživa in se čudi. Čudi pa se tudi svojemu na karti izrisanemu dvojniku, ptiču, Sloveniji, njenim goram, jezerom, rekam, mestom in vasem.

Drugi del epa Čas očetov se poglablja v čas dveh svetovnih vojn, ki sta se zgodili tudi na slovenskih tleh, ukvarja se z zgodbami ljudi, ki so ostali v zaledju vojne in po njenem koncu preštevali mrtve, ukvarja se z zgodbami ljudi, ki so pristali v taboriščih, pa tudi z zgodbami vojakov. Pesnik to nesmiselno in groteskno obdobje opisuje s pomočjo skrbno zbranih pričevanj in dokumentov, popisuje čustva in čute ob kategorijah prijateljstva, ljubezni, izdaje, poguma in strahu. Čas očetov je tako rekoč slovenska različica dela Vojna in mir, kakor so zapisali pri založbi Goga, ki je dogodek tudi organizirala.

Bivališča duš so tretja, zadnja knjiga 40.000 verzov obsežnega epa Vrata nepovrata. Ali kakor je v spremni besedi zapisal dr. Janez Vrečko: "Če v Zemljevidih domotožja prevladuje poetizacija različnih krajev ter njihove čustvene in simbolne globine, in če v Času očetov prevladuje mitologizaciija spomina na junake in antijunake, predvsem prednike, sorodnike, družinske in osebne prijatelje, je za Bivališča duš značilna zgodbotvorna poetika, ki v zgodbi vidi bistvo zgodovine ter najvišjo kategorijo človeškega spomina, zavesti in duha."

Popolni 'nepovrat'!
Prebiranje in poslušanje verzov iz trilogije je kot neskončna vožnja z vlakom v eno smer. Je tisto enakomerno in hkrati prekinjajoče topotanje vagonov po železniških tirih, ki jim ni in ni konca in ki v glavi bobnijo še tudi po tem, ko smo iz vlaka že izstopili. Tako tudi, ko kot bralec enkrat stopiš skozi vrata epa, ni vrnitve. Tudi, ko se izpoje zadnji verz, njegovi ritmi, toni, njegovi pomeni, še vedno odmevajo v glavi. Popolni 'nepovrat'!

Branje iz tega velikega epa in iz te velike slovenske knjige je bil tudi neke vrste poklon slikarki Metki Krašovec, aktualni dobitnici Prešernove nagrade, ki je prispevala slike za vse tri naslovnice.

Tadej Čater