V prvem delu Zemljevidi domotožja ga je začel graditi prek izrazitih avtobiografskih prvin, iz katerih sestavlja tudi obči svet, dogajalni prostor naslednje knjige Čas očetov. Ta opeva dogodke prve in druge svetovne vojne, pa tudi poznejše osamosvojitve Slovenije, vendar ne kot celovito sosledje, temveč kot kose posameznih fotografij, ki jih obujajo mrtvi vojaki, njihove žene in otroci; osebne zgodbe žrtev revolucij, ki jih ni najti v kanonični pripovedi zgodovine.

V drugem delu eposa se skladno z vojno tematiko spremeni tudi značaj besedila. Če je v prvem delu še prevladovala liričnost, je v drugem poudarjena epskost. To se kaže že v večji dolžini besedila, ki prejšnjega presega za štiri speve in nekaj tisoč verzov. Spremeni se tudi način, kako potujemo skozi pripoved – ne več po prostorski, temveč po časovni koordinati. V Zemljevidih domotožja so pesmi postavljene na prag vrat nepovrata, v Času očetov pa gredo korak naprej. Stojimo z eno nogo v življenju in z drugo v smrti, spremeni se tudi značaj pesmi, ki jih prejemamo v tem vmesnem stanju, snu. Tako prva knjiga organsko prerašča v drugo, vendar to ne pomeni, da ju ni mogoče brati ločeno. Tudi druga knjiga se začne z invokacijo, značilno za epsko izročilo; in tako kot v prvi tudi v Času očetov Novak kot muze kliče glasove mrtvih sorodnikov in pesnikov. Med njimi mu kot vodnik in sogovornik služi Dante, opazno pa se navezuje tudi na Miltona. Z njuno skupno tematizacijo pekla bralca popelje v svojo družinsko zgodbo.

V tretjem spevu, Času računalniških igric, pesnik sede za računalnik, kjer ga zamoti igra, narejena po Miltonovem Izgubljenem raju. S »konferenco knezov Temè« Novak v odlični imitaciji Miltonovega sloga prikaže groteskni sestanek, na katerem se hudiči pomenkujejo o tegobah, ki jih povzročajo v svetu, in sklenejo, da bodo naslednjo napadli Slovenijo. Na družbenokritični kulisi, ki jo vpeljuje satirični spev, pa se ne začnejo dogajati tektonske družbene spremembe. Novak namreč pred kuliso postavlja posamezne like svoje družine, saj šele tako lahko osmislimo velikopotezno zgodovino – na intimnih pripovedih, ki po svoji veličini niso nič manjše od časa, v katerem se dogajajo.

Epski subjekt nas ne vodi premočrtno po zgodbah posameznikov. Gradijo se iz različnih časovnih perspektiv, bodisi se spominja avtor bodisi prek spominov spregovorijo osebe, ki so bile liku blizu, ali pa kar lik sam. Posamezne zgodbe se lomijo, sekajo in znova združujejo, bralcu pa tako omogočajo vpogled v osebo in v dogajanje, v katero je vpletena. Nazadnje dobimo tudi vpogled v avtorja, ki zapiše, da govori o sebi, vendar lahko to stori zgolj tako, da najprej piše o očetu in o materi (in drugih sorodnikih, ki so vplivali na njegovo življenje). Mnogokratnost zgodb ni namenjena zgolj celovitejšemu prikazu, temveč tudi razbijanju iluzije, da lahko nekoga spoznamo do podrobnosti. Pri vsakem liku Novak pušča odprta vprašanja, drobne, neraziskane skrivnosti, ki nam ne bodo nikoli dostopne. Iluzija celovitosti se razbija tudi na oblikovni ravni, kjer se v spevih vidijo avtorjevi avantgardistični nastavki: bodečo žico ponazori z grafičnimi znaki, ponarejeno pismo strica Frica Novaka vloži v besedilo v pisavi pisalnega stroja. Uporablja tudi postmodernistične postopke, nenehno opozarja na svojo vlogo avtorja besedila, vstavlja avtorske opombe, se sklicuje na prvo knjigo, opisuje proces nastajanja besedila in opozarja, da vsi dogodki niso popolnoma resnični.

Kljub fiktivnosti besedilo deluje prepričljivo, morda celo bolj kot bi dokumentirana različica resničnosti. Dogajanje iznajdljivo ponazarjata oblika pesmi in ritem. Ko v devetem zvezku, naslovljenem Čas upora, sledimo Novakovemu očetu Anteju pri prebijanju zasede v Rogu, sta rabljeni predvsem aliteracija ostrih sičnikov in zapornikov ter asonanca kratkih soglasnikov, ritem je trd in hiter. Pri opisih tete Tatke, ki je umrla pri petih letih, v spevu Čas žalosti, in tete Bahrije Nuri Hadžić, bosanske operne pevke, v spevu Čas starega mostu, čas novega glasu, so rabljeni zveneči zvoki in široki samoglasniki, ritem teče počasneje.

Čas očetov zaradi tematike, na kateri je zasnovan, odpira še nerazrešena vprašanja slovenske skupnosti, predvsem povojne poboje in razdor med partizani in belogardisti. Čeprav je Novakova družina odločno stala na strani partizanov – očeta Anteja celo označuje za »prakomunista« – ne obsoja nasprotne strani. Vrednota ni pripadnost eni ali drugi strani, temveč človečnost. Po eni strani prikazuje podlost in korupcijo komunistične partije, po drugi pa tudi občasno pomoč, ki so jo partizanom ponudili belogardisti in Nemci.

Čas očetov v svojem bistvu ni polemična knjiga, čeprav jo bodo mnogi brali kot takšno. Novak z iznajdljivim jezikom, ki po njegovi oznaki sledi načelu, da »pomen zveni in zven pomeni«, nadaljuje raziskovanje svoje notranje pokrajine. Prednost daje osebnim zgodbam, ki jih je zgodovina požrla, in tako opozarja, da se ep vsakega posameznega življenja zlahka kosa z epom svetovne zgodovine. Avtorju lahko očitamo kvečjemu to, da bo treba na zadnji del epa Prebivališča duš čakati še eno leto.

Jure Kapun, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija, ARS