Ampak redko preberemo roman, v katerem reka ne ponuja izhoda, prehoda ali spiritualnega razodetja, temveč nastopa kot končna postaja, slepo črevo, predpekel prihajajočega zgodovinskega dogodka, o katerem vsi špekulirajo. O tem govori Prevoz, izjemni roman poljskega "modernega klasika" Andrzeja Stasiuka, čigar Bug, reka, ki je poleti 1941 na pol sekala Poljsko in razmejevala Stalinovo Sovjetsko zvezo in Hitlerjevo Nemčijo, ne ponuja ničesar transcendentalnega, nastopa kvečjemu kot parabola Stiksa, čez katerega pot vodi v Had.

V tem konstelaciji Stasiuk izriše usode peščice ljudi – lokalnih prebivalcev, prišlekov, beguncev, partizanov … –, ki v času pred operacijo Barbarossa obtičijo v tem brezperspektivnem in smrdljivem okolju. Za pisca, ki je najbolj znan po svojih "romanih potovanj" oziroma potopisnih esejih, je tovrstna skoncentriranost na enotno mesto dogajanja kar presenečenje, kar pa še ne pomeni, da dogajanja ni. Čeprav je Stasiuk nekje izjavil, da bi rad napisal roman o specifičnem okolju, pokrajini, pejsažu, brez literarnih oseb, je v Prevozu za debelo mošnjo konfliktnih situacij in ekscesov. Reka s svojim lenobnim tokom (a nevarnimi vrtinci) ponuja kvečjemu iluzijo stasisa; vodotok teče po sredini, na tej strani je nemška vojska z nakopičenim orožjem, na oni (belo)ruski pazniki. Nekje vmes pa navadni ljudje vsemogočih veroizpovedi in nacionalnosti. Eni bi reko želeli prečkati, drugi želijo ostati, tretji kalkulirajo. Med njimi je osrednji lik čolnar, ki monetizira človeški obup in lažna pričakovanja. Zgodovinska ura do 22. junija pa tiktaka.

"Samo reka se je zdela živa", piše Stasiuk, medtem ko čolnarjevi prevozi postajajo vse bolj smrtonosni in ogrožajo njegovo preživetje. "Vojna se bo nekega dne končala, reka pa bo še vedno tu", izjavi čolnar na neki drugi točki romana, na kateri bralcu že postane jasno, da Stasiuk v konec vojne ne verjame. Sicer verjetno ne bi ustvaril idealizirane Arkadije, mesto Birobidžan v avtonomni judovski oblasti na skrajnem vzhodu Rusije, o kateri sanjata mlada židovska begunca, ki vedno znova ostaneta na zahodni strani Buga. Birobidžan v Prevozu nastopa v podobni vlogi, kot je nastopal skrivnostni turški Babadag v romanu Na poti v Babadag, zdel se je kot irealen kraj, ki nikogar ne čaka, da ga obišče, ker Babadag, preprosto, ne čaka nikjer.

Eskapizem oziroma iluzija je skratka še ena pomembna tema Prevoza, ki ga Stasiuk poveže s prvoosebnim pripovedovalcem (avtorjem) iz sedanjosti in njegovim dementnim očetom, ki je kot otrok živel prav ob reki Bug. Stasiuk se ne pretvarja, da piše zgodovinski roman, kvečjemu zgodovinsko fikcijo z njegovo verzijo tedanjih dogodkov. Kadar koli in kar koli namreč očeta povpraša o dogajanju med vojno, dobi enak odgovor, "ne spomnim se". Zgodovinski spomin v tem primeru ni le izmuzljiv, temveč pozabljen, zato Stasiuk svoj/pripovedovalčev delež spremeni v literarni lik; njegovi pasusi so tudi najbolj elokventni in poetični, Prevoz pa dvignejo na raven neponovljive literarne izkušnje.