Popliteratura bi lahko poimenovali Angleške rožice, ki so izšle izpod peresa vsestransko in vedno dejavne kraljice popa. Na zadnji strani zavihka knjige piše, da gre za prvo od petih knjig, ki jih je Madonna napisala za otroke (pa tudi za tiste, ko so že odrasli). Sicer je res, da tudi odrasli marsikdaj posegajo po otroški oz. mladinski literaturi, vendar se to zgodi le v primeru, ko le-ta nudi neko mero fantazijske razgibanosti.

Madonnina prva knjiga za otroke je na vsak način lično ilustrirana (pisane ilustracije so delo Jeffreyja Fulvimarija), a so morda slike vseeno malce prenasičene. Zgodba pa je v duhu otroške literature moralistično obarvana; štiri angleške rožice Nicole, Amy, Charlotte in Grace so namreč deklice, ki jim nič ne manjka, pravzaprav so prav prikupne deklice, le malo nevoščljive so neki drugi, lepši in povrhu vsega od njih boljši telovadki. In na tem mestu seveda pride do moralnega poduka, kajti lepota ne sme biti merilo osebnosti.

Morda se zdi malce nenavadno, da prav Madonna, ki že od vsega začetka prodaja (tudi!) svojo lepoto, razglablja o pomenu lepote in o tem v kolikšni meri nas zunanji videz zaznamuje. Morda pa je prav ona tista, ki o tem veliko ve in lahko otroke malo bolje poduči? Vendar pa Angleške rožice niso nič drugega kot sodobna verzija Pepelke (brez hudobnih sestra in zlobne mačehe). Ne manjka niti dobra vila, tokrat v nerodni in požrešni preobleki. Vila je npr. navdušena nad kislim kruhom, kar je zgolj še ena taktična poteza v smeri prepričevanja otrok k zdravi prehrani. Da ne bo pomote, vila je navdušena tudi na čokoladnimi keksi (makrobiotika je torej vsaj v otroški knjigi odpisana).

S pomočjo vile in njenega čarobnega prahu štiri nevoščljivke spoznajo, da Bini kljub njeni lepoti ni prizaneseno, saj je že zgodaj izgubila mamo in mora zato opravljati vsa gospodinjska dela, pri tem pa še hoditi v šolo. Zgodba se seveda konča srečno, štiri angleške rožice se spoprijateljijo z Bino in ji celo pomagajo, vsi ljudje, ki jih vidijo, pa so navdušeni nad krasnimi puncami, ki se bodo razvile v čudovite ženske.

Pravljica je napisna tako, da nagovarja mladega bralca, a je pri tem treba dodati, da se nagovori v stilu: "Ste že kdaj slišali za Angleške rožice? Najprej vam povem, kaj niso: niso bomboniera, niso nogometni klub in niso rožice na vrtu. So pa tole …" ne zdijo prav posrečeni. Prav tako pa tudi same angleške rožice ne spodbujajo k zanikanju lepote kot vrednostnega merila osebnosti, ampak bolj spominjajo na pomanjšane verzije štirih glavnih junakinj Seksa v mestu.

Lejla Švabić