Angleški pacient iz naslova je do nerazpoznavnosti ožgani mož, edini preživeli potnik iz letalske nesreče, v kateri je, v zadnjih izdihljajih 2. svetovne vojne, v puščavskem pesku severne Afrike izginilo majhno letalo. Njegova koža je scvrt pergament, njegov spomin razbita skleda nepovezanih podob. Iz razbitine letala so ga potegnile zavezniške sile in ga predale umikajočemu se konvoju v severni Italiji. Toda ker je umikajoča se vojska v razsulu, področje prepredeno s skritimi minami, pacient pa je le neljubo breme, ga bolj ali manj prepustijo lastni usodi v stari, na pol porušeni toskanski vili. Trmasto z njim vztraja le Hana, mlada medicinska sestra, ki skuša zaceliti tudi svoje (čustvene) rane iztekajoče se vojne.

V tej nenavadni podeželski idili Hana svojega pacienta skrbno pita z morfijem in mu bere odlomke iz razcefranega, na gosto s komentarji popisanega izvoda Herodotovih Zgodb, edino stvarjo, ki moža še povezuje z nekim ostankom prejšnjega življenja. Skozi mozaik starih zemljevidov, opomb in skic delček za delčkom seva prava identiteta skrivnostnega poškodovanca. Zdi se, da je "Anglež" pravzaprav madžarski raziskovalec, grof Laszlo de Almasy, ki se je v Afriko podal risat načrte še neraziskanih delov puščave. Med člani odprave, ki se ji je pridružil, sta bila tudi mlada zakonca Katherine in Geoffrey Clifton. Očitno je, da se je Almasy v mlado žensko hitro zaljubil in se čez čas z njo zapletel tudi v skrivno razmerje.

Toda zgodba se zapleta tudi v sedanjosti: Hani in pacientu se v vili pridružita še dve "naplavini" vojne: Caravaggio, poklicni tat in dober prijatelj Hanine družine iz predvojnih časov, ter Kip, sikhovski miner britanske vojne, ki v okolici išče in detonira mine, ki so jih za seboj pustili umikajoči se Nemci. Med mladima Kipom in Hano, ki sta se spričo vojnih grozot umaknila v svoje notranje svetove, zelo počasi in obotavljivo vzklije ljubezen, ki pa Kipu ne more nuditi trajnega zatočišča v okolju in kulturi, ki ne bosta nikoli njegova. Carravagio – tudi sam odvisnik od morfija, ki ne najde miru, dokler ne pozna vsake skrivnosti ljudi okrog sebe - je tisti, ki z vztrajnim vrtanjem začne razkrivati pacientovo preteklost in kmalu nanjo vrže tudi temno senco. Ali je bil ožgani mož že od vsega začetka vohun v zavezniških vrstah ali pa se je nasprotni strani približal le v obupanem poskusu iz objema puščave rešiti žensko, ki jo je ljubil?

Roman Michaela Ondaatja je ena redkih modernih klasik, kateri filmska adaptacija (zanjo je poskrbel Anthony Minghella) ni storila krivice. Režiser, ki prostodušno priznava svoje grehe "izpuščanja in prirejanja" v odnosu do literarne predloge, je vseeno ohranil bistvo intimnih človeških zgodb na viharnem ozadju najtežjega obdobja prejšnjega stoletja. Tako bralec kot gledalec lahko najdeta mirno resignacijo v zavesti, da vezi med ljudmi presegajo prozaične omejitve prostora in časa – to nenazadnje s svojo usodo ponazarja tudi sam angleški pacient, ki se na površju ohranja le s pomočjo krhke naplavine (zgodovinskega in osebnega) spomina, Herodotovih Zgodb.