Ta izbor in nato preplet različnih humanističnih ved sta ji namreč zagotovila sijajno izhodišče za poglabljanje v različne razsežnosti teme, izražene v podnaslovu Drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori.

K temeljitejšemu razmišljanju o različnih vidikih tega pojava je Anjo Mlakar spodbudila tudi problematika neobvladljivih migracijskih gibanj v našem času, ki jih večina javnih medijev v povezavi s politiko obravnava tako, da le še stopnjujejo polarizacijo in ožijo prostor za ne že vnaprejšnje sovražno odzivanje. Ob vseh tovrstnih poročanjih in vsakdanjih pogovorih o tujcih, ki se k nam preseljujejo ali gredo čez naše ozemlje, je, kot pravi, začutila nekaj, "kar je bilo globlje od izrečene retorike, in globlje od strahu, da bodo živeli na naš račun, nam vsiljevali svoje navade in nam s svojo skoraj prirojeno deviantnostjo povzročali vsesplošne težave. Čutila sem, da se v takih trenutkih premakne nekaj globoko v nas. Nekaj prvinskega."

To spoznanje je pred avtorico odpiralo vprašanja, kot sta: "Zakaj delamo to, kar delamo? Je ksenofobična retorika odraz vrednot, ki jih ima posameznik, ali lahko kaže na nekaj, česar korenine segajo globoko v našo psiho?" Iskanje odgovorov na ključno vprašanje, "kaj nas pravzaprav dela človeške in kako lahko to raziščemo prek naše kolektivne percepcije Tujca", jo je pripeljalo na pot pisanja pričujoče knjige. Že prvi koraki so pokazali, da je tematika mnogo kompleksnejša od pogosto poenostavljene retorike v medijih in da tega, kar nas dela človeške, ne moremo vedno opisati s pridevniki plemenito, normalno in pravično.

Anja Mlakar v uvodnih razmišljanjih razgrinja svoja teoretična izhodišča. Med drugim ugotavlja, da sta identiteta in drugost povezani in da svojo identiteto ustvarimo v odnosu do drugih: Da obstajamo Mi, morajo obstajati tudi Drugi. Pri čemer si Jaz in Drugi nista enakovredna in tudi ne obstajata sama po sebi. Sta "konstrukta, popačen odsev realnosti, ki naj bi jo predstavljala". Kajti "Jaz in Drugi nista enakovredna ustvarjalca svoje lastne podobe, ampak to vlogo prevzame zgolj prvi – tako kot podoba, ki jo pripisuje sebi, je tudi podoba Drugega njegova stvaritev".

V nadaljevanju knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik avtorica razčlenjuje slovensko slovstveno folkloro in odkriva, koga in zakaj so posamezne skupnosti dojemale kot nepripadnika, tujca, Drugega. Prikazuje, kakšna merila so pripadniki skupnosti uporabili za določanje pripadnosti svoji skupnosti in kaj nam to pove o tej (naši) skupnosti. Pri tem opozarja, da informacije, ki jih o Drugih daje slovstvena folklora, niso enake empirični realnosti teh tujih skupnosti in njenih pripadnikov.

Kot "zgodovinski Drugi" v raziskavi nastopajo predvsem Turki, Francozi in Huni. Anja Mlakar ugotavlja, da pri njihovi (etnični) drugosti, kot se kaže v slovstveni folklori, ne gre za "naključne reprezentacije, ampak za mehanizme drugačenja, prek katerih se odražajo njihove pretežno negativne lastnosti". Prepletanje kolektivnega spomina na zgodovinske stike zlasti s prvimi in drugimi je najočitneje v jezikovni drugačnosti in tem, da so nastopali kot zavojevalci. Njihova drugost pa se kaže tudi skozi povezanost z nadnaravnim in onostranstvom, o čemer pričajo zgodbe o turških in francoskih zakladih ter nenavadnih pojavih na mestih njihovih grobov in podobno. Drugost v najskrajnejši obliki, še opozarja avtorica, je izrazitejša pri Turkih zaradi njihove demonizacije in pripisovanja skoraj nečloveške krutosti. To kaže, da ima "zgodovinska resničnost drugotno vlogo v primerjavi z identitetnimi potrebami Naše skupnosti".

Poleg "zgodovinskih Drugih" avtorica obravnava tudi "večne Druge", predvsem Jude in Rome, ki so imeli z večinskim prebivalstvom trajnejše stike. Ugotavlja, da so imeli zaradi nerazumevanja njihove kulture tudi drugje v Evropi večinoma negativno vlogo "večnega tujca", zaznamovanega s stereotipi.

V sklepu monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik se Anja Mlakar vrača na začetek in pravi, da vsaka doba ustvarja svojega lastnega Drugega. Da tudi sodobne povedke o "aktualnih" drugih kažejo na ksenofobijo in nerazumevanje drugačnosti tujcev. Da je drugost v folklori univerzalna v času in prostoru in da v njej "Drugi ne govori s svojim glasom, ampak je zgolj projekcija in kot takšen pove več o Nas kot o Njih".

Iz oddaje S knjižnega trga