Žanrsko se giblje med trilerjem in grozljivko, slog in način izražanja pa sta izjemno kompleksna. Stavki se namreč sestavljajo v umetelna podredja in dolge povedi, a se hkrati mešajo s pogovornim jezikom preprostih, vsakdanjih ljudi. Avtorica v romanu zelo inovativno uporablja tudi spolno nevtralni jezik, torej štiripično obliko zapisa, ki vključuje vse spole oziroma presega binarno usmerjen način mišljenja.

Osrednji lik romana je Lilit, po poklicu klinična psihologinja, zaposlena na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove. Je tudi zavedna aktivistka na področju pravic živali, veganka, kvirovska aktivistka in feministka, ki prakticira poliamorijo in živi v zabojniku. Na svojem vrtu pred bivališčem prideluje ekološko zelenjavo in se obdaja s podobno mislečimi ljudmi. Že na začetku romana spoznamo tudi antagonista pripovedi, nevidnega in depresivnega Naceta, ki Lilit zasleduje in jo ustrahuje, hkrati pa se druži z najverjetneje namišljenim Francem, vampirjem, ki se hrani s krvjo živih živali in ljudi. A pripoved spremlja še en vampir, zaprt v psihiatrični ustanovi, kjer Lilit dela in kjer njegovi vampirski pohodi zdravnikom in medicinskim sestram večkrat uidejo izpod nadzora.

V romanu Punčica lahko prepoznamo bližnjo preteklost, predvsem čas epidemije, saj obravnava izgubo javnega prostora, policijsko in obmejno nasilje, izolacijo, predvsem pa izgubo skupnosti, kar se najbolj značilno kaže v liku Naceta. A kronotop je prepreden tudi z nejasnimi fenomeni, ki se ločujejo od naše vsakdanjosti. To sta na primer čipiranje protagonistkine ljubimke in prijateljice Neve ali nejasna uporaba ketamina glavnih junakov in junakinj. Roman deluje kot distopična sodobnost, a mehanizmi delovanja sveta zaradi pomanjkljivega konteksta ostajajo nejasni.

Čeprav je protagonistka zavestna in kritična do okolice, pa večji del romana kot problematičnega ne prepoznava lastnega poklica oziroma svojega delovnega okolja. Kot klinična psihologinja namreč na zaprtem oddelku spremlja predpisovanje zdravil svojih nadrejenih, ne problematizira zaporniške logike psihiatrične institucije, kot zaposlena v zdravstvu pa ne izpostavi lastne poklicne preobremenjenosti, ki je prav v času korone prišla do izraza v sistemskem nasilju tako do bolnic in bolnikov kot tudi do zaposlenih. Čeprav bi razlog za takšen odnos do sveta lahko našli v odporu do vsega antropocentričnega, saj Lilit vrednost življenja živali postavlja pred vrednost človekovega življenja, v romanu to bolj kot etični nazor zasije v obliki nekonsistentnosti protagonistke, ki navsezadnje le opravlja zdravniški poklic in v svetu deluje kot družbeno zavedna oseba.

Razloge za Nacetov patološki karakter lahko najdemo predvsem v socialni stiski, občutju nevidnosti in manku spodbudnega okolja. Travma se manifestira v privid vampirja Franca in se prenese na obsedenost z Lilit. Čeprav Naceta na koncu pripovedi doleti transformacija, pa roman z vampirsko metafiziko tabuizira ljudi na zaprtih psihiatričnih oddelkih. Pripovedovalka romana namreč ne ponudi nobenega kritičnega podtona, ki bi vsaj deloma odstrl ali kritično premislil razloge za takšno sistemsko nasilje, ki mu med drugimi prisostvuje tudi Lilit. Roman tako zgolj zariše prepad med družbeno privilegiranimi, a ekološko, feministično in politično ozaveščenimi mladimi, ki nosijo breme krivde srednjega razreda, ter ljudmi s socialnega dna. Ti reproducirajo nasilje, ki so ga sami doživeli ali ga še doživljajo, okolica pa na njih znova odreagira z represijo. Osebna transformacija ostaja individualistična naloga vsakega posameznika.

Roman sicer nosi pomembno družbeno noto, ki se ukvarja z distopičnostjo našega vsakdana in opozarja na političnost samoumevnosti, kot sta na primer prehranjevanje in ljubljenje. V glavni junakinji lahko prepoznamo tudi avtobiografske elemente, saj je Anja Radaljac med drugim borka proti specizmu in veganska aktivistka. Njen roman Punčica predstavlja kritiko sodobnega potrošništva, ki temelji na zlorabi narave in živih bitij na splošno. In če psihiatrično ozadje postavimo na stran, se vampirska metaforika v resnici nanaša na vse nas, prebivalce in prebivalke planeta, ki še vedno iz narave kot kri brezbrižno črpamo vso njeno živost.

Iz oddaje S knjižnega trga.