Didaktična nota zaznamuje velik del Saint-Exupéryjevega opusa. Teme, ki se jih dotika, so tesno vezane na pisateljeva lastna spoznanja. Ta so najtemeljiteje popisana v obširnem in žanrsko nedoločljivem delu Citadela iz leta 1948. Zapiski zanj so začeli nastajati že leta 1936, izšlo pa je šele po avtorjevi smrti. Saint-Exupery naj bi ga za »posthumno« oklical, ko je bil še živ, najverjetneje zato, ker je bil zadržan do objave. Ko se je med drugo svetovno vojno iz Francije zatekel v New York, naj bi svoje misli dolgo v noč govoril v diktafon, podnevi pa jih je pretipkala njegova tajnica. Do njegove vrnitve v Francijo leta 1943 je nastal po obsegu in vsebini kolosalen rokopis, ki pa ga Saint-Exupéry žal nikoli ni pregledal in izpilil. V nasprotju z njegovimi drugimi deli Citadela zato ob izidu ni požela odobravanja kritikov. Motile so jih nedokončanost, fragmentarnost in ponavljanje, obregnili pa so se tudi ob njeno sporočilnost. Ker je Saint-Exupéry v svoja dela navadno vložil veliko sebe in je bil sicer znan po humanizmu, sta navidezna nedemokratičnost in avtokratskost pripovedovalca Citadele sprožila pomisleke o ideološkosti in njegova do tedaj znana prepričanja postavila pod vprašaj. Zadeva je bila toliko bolj sporna, ker naj bi bila v njej strnjena avtorjeva življenjska filozofija.

Citadela ni le utopično mesto v imperiju, ki ga želi berberski princ po navodilih svojega očeta, puščavskega kralja, zgraditi in v njem uveljaviti svoj strogo hierarhični družbeni red in sistem zakonov. Je nekaj, kar naj bi vsak posameznik – državljan zgradil v sebi in se po tem ravnal. Je stremljenje k idealnemu človeku v idealni državi, ki drug z drugim in drug za drugega rasteta in se razvijata. Princ, ki rad zavzema položaj vsemogočnika, zato samega sebe imenuje ‘arhitekt’ – arhitekt mesta in človeških duš. Zagovarja človekovo nenehno ustvarjanje – ne zase, temveč za skupnost, za večnost.

Vzvišen, biblični ton besedila in izraziti metaforičnost in alegoričnost bralcu otežujeta prebijanje skozi Citadelo. Prave zgodbe pravzaprav ni, zato je dobesedno branje tako rekoč nemogoče. Jo pa zato lahko beremo in dojemamo na več načinov: z vidika morale, družbenosti, duhovnosti ali pa se preprosto prepustimo njenemu orientalskemu pridihu in podobam. A prav v Citadelini kompleksnosti je njena lepota. Čeprav so kritiki v njej upravičeno opazili ponavljanje motivov, to v resnici ni tako zelo moteče, saj prevladujejo presunljiva liričnost besedila, simbolika podobja in veličina idej o človekovem odnosu do samega sebe, do drugega, do skupnosti in do boga. Zaradi prostorske umeščenosti, pripovedovalčevega božjega kompleksa, jezika, prispodob in didaktičnosti lahko dobimo vtis, kot da beremo versko besedilo, podobno na primer Stari zavezi. Saint-Exupéry je pisal svojo osebno biblijo. In kot vedno se tudi do njenega bistva dokopljemo le, če je ne beremo površno, kajti "Bistvo je na površju nevidno."

Nina Gostiša, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)