Komaj enoleten je izgubil očeta, ki je bil modernistični pesnik, in se z ovdovelo materjo na pragu španske državljanske vojne iz rodnega Ovieda preselil v mesto Leon. V času najhujšega vojnega nasilja so bile šole zaprte, zato se je mali Antonio branja naučil kar ob prebiranju poezije iz edine knjige pokojnega očeta. Desetleten je vstopil v osnovno šolo, ki so jo v Leonu za javno dobro vodili menihi avguštinci, a jo je že po dveh letih zapustil ter za vselej končal z institucionalnimi oblikami izobraževanja.

Pri štirinajstih letih se je zaposlil kot bančni kurir, nato pa pri Trgovinski banki v Leonu na različnih delovnih mestih služboval vse do leta 1969. V tem obdobju se je izoblikoval tudi kot pesnik. Leta 1960 je izdal odmeven pesniški prvenec Negibni upor, s katerim se je opazno oddaljil od realizma, ki je takrat prevladoval v španskem literarnem prostoru. Odmik od realizma je bil neke vrste literarna subverzija, s katero je Gamoneda izražal nestrinjanje s totalitarizmom in krvavo dediščino bratomorne vojne, ki sta špansko družbo držala v represivnih kleščah vse do smrti generala Franca leta 1975. Gamoneda, ki je bil tudi član protifrankistične odporniške skupine intelektualcev, v kateri so se združevali svobodomiselni španski umetniki in izobraženci različnih estetskih in strokovnih provenienc, je v tem obdobju ustvaril še štiri pesniške zbirke, ki pa so zaradi državne cenzure vse izšle šele po smrti generala Franca.

Po odhodu z banke se je Gamoneda zaposlil kot vodja kulturnega odseka pokrajinske državne uprave, ustanovil njižno zbirko Provincia in istoimensko galerijo ter skušal v zatohlih razmerah policijsko nadzorovane družbe odpirati prostor za sveže, disidentske literarne in likovne poetike. Kot ravnatelj zasebne kulturne in izobraževalne ustanove je ostal vpet v družbeno-kulturno delo tudi v tranzicijskem, pofrankističnem obdobju. Takrat, se pravi v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, je tudi njegova poezija doživela celovito in pravo kritiško pozornost, z uglednimi nagradami pa tudi širši družbeni odmev.

Zbirka Knjiga hladu, prva Gamonedova knjižna predstavitev v slovenskem jeziku, je v izvirniku prvič izšla leta 1992, kasneje pa, nekoliko predelana in razširjena, še dvakrat. V spremnem zapisu prevajalca beremo, da gre za avtorjevo najbolj inovativno zbirko, ki hkrati konsekventno vztraja pri tistih poetoloških značilnostih, ki so njegov prepoznavni znak vse od začetka stvarjalne poti.

Knjiga hladu je obsežen in po svoje tudi zahteven bralski zalogaj, ki svoje bogastvo razkrije le imaginativno odprtemu in poustvarjalno gibkemu in zmogljivemu bralcu. Zahteva potrpežljivost, pozornost in vztrajnost; v zameno za bralsko predanost pa odpira vrata v nenavadno zamolkel in prostran, neskončno širok prostor, ki pritajeno, skoraj neslišno žari od lepote.

Zbirko sestavlja sedem ciklov: Georgike, Čuvar snega, Še kar, Opolzka pavana, Sobota, Hlad meja in zadnji, nenaslovljen, ki vsebuje le eno kratko pesem. Vse pesmi so brez naslova in oblikovane v prostem verzu, ki se ponekod preliva v napol prozni stavek, večinoma pa zaokroža v zgoščena dvo- ali trostišja. To je strnjena, izrazito ekonomična pisava, ki z veliko opisno natančnostjo prinaša podobe iz prepoznavne resničnosti in jih s presenetljivimi pomenskimi zasuki in preskoki introspektivnega izpovedovalca predeluje v pomenljive notranje prizore. Za te prizore je značilna velika statičnost, nepremičnost, ki spominja na fotografije ali dolge filmske sekvence, v katerih se nič ne dogaja in veliko kaže. Na drugi strani pa ta pesemska nepremičnost sije od silne, intenzivne živosti. Ta dvojnost se ujema s kontrastnostjo med motiviko na eni in tehnopoetskimi postopki njene obdelave na drugi strani. Na motivni ravni se srečujemo z izrazito snovnimi, čutnimi, nazornimi, otipljivimi podobami, ki pa se v pesemskem telesu kakor na mah spremenijo v nekaj nesnovno čvrstega, zamrznjenega, ovekovečenega. Gamonedove pesmi delujejo hkrati polteno vzburljivo in eterično hladno; v njih odmevajo težke, globoke strasti, skoraj v isti sapi pa tudi slutnje odrešenega, nebeškega miru.

Na snovni ravni se motivika Gamonedove poezije v zbirki Knjiga hladu večinoma napaja v naravi ter intimnem spominu, oboje pa prepleta z arhetipskimi položaji človeškosti, iz česar izvira značilni eksistencialno-duhovni značaj teh pesmi. Zdi se, da je predvsem to tisto, kar trajno vzdržuje posebni "goreči hlad", tisto hladno in obenem krčevito napeto lepoto, s katero Gamoneda v vsebinskem in estetskem smislu "premika obzorja". V tej luči lahko prevod Knjige hladu pozdravimo kot še en praznik slovenske besede, umetnosti in univerzalnega duha, na katerem ta sloni.

Iz oddaje S knjižnega trga.