Ta se iz osebnega raziskovanja prek preizkušanja odtenkov in meja jezika, pri katerem se avtorica pogosto opira na tradicijo modernizma, izteka v širše sklenjeno povzemanje oziroma zrenje v življenjski sestav človeka. Temu sledi tudi pesniška zbirka Alica v deželi plaščev, pri kateri je sicer mogoče opaziti nadaljevanje avtoričine poetike, vendar se tokrat tematsko gradi predvsem okoli raziskovanja ženske identitete. Zbirka se motivno osredotoča na potovanje pesniških subjektov, zbranih znotraj ženskih glasov, ki prepotujejo širok konglomerat svojih notranjih, osebnih prostorov, ti pa se vežejo na zunanjo objektivnost oziroma na njun odnos v vsej svoji kompleksnosti. V prvem ciklu Potovanje se zbirka začenja z naslovnim likom Alice, ki se ji pridružujejo tudi nekatere druge pravljične junakinje – Sneguljčica, Pepelka, Ronja. Njihovo potovanje poteka skozi njihovo zrenje v sestavo sveta. Pri tem avtorica pravljične junakinje zelo učinkovito povezuje z otroškim čudenjem svetu. Ta se na ravni jezika kaže prek plasti nenavadnih, nadrealističnih podob, ki pa jim na drugi strani kot kontrast v podtonu sopostavlja kruto resničnost. To je dobro vidno v pesmi Ronja in oče, kjer se ob odnosu lirskega subjekta z očetom vrisuje predvsem izkušnja smrti: "(…) oče, nisva še preučila posledic podvodne usode ljudi, njihove ukinjene zgodovine." Ali pa v pesmi Kratke epizode iz dežele plaščev, kjer ob sestankovanju Društva slovenskih pisateljev Alica dvigne roko in vpraša, ali bodo glasovali tudi za preganjanje lastne korupcije. Prek metafore plaščev (“Vsi plašči se (…) z začudenjem obrnejo proti njej") avtorica opozarja na siceršnjo družbeno problematiko. Na splošno so plašči dramaturško dobro uporabljeni, saj na eni strani nakazujejo spreminjajoče se plati sveta in maskiranje človekove narave, na drugi pa so tudi deklice pogosto oblečene proti svoji volji: "(…) plašč jo je špikal navznoter v različne organe, se sršil kot črna mačka (…)."

Potovanje plaščev, ki se začne s pravljičnimi junakinjami, se v nadaljevanju v ciklu Modrina hiše, ki je nekakšno preoblikovanje avtoričine predzadnje pesniške zbirke, zbere okoli skupnega mesta, kjer se s slačenjem in oblačenjem ženskih usod izpostavlja predvsem vprašanje osebne identitete. Metafora hiše, orisana v svoji “praznosti in polnosti”, pri tem označuje prostor bivanja, v katerem kljub siceršnji trdni strukturi obstajajo razrahljani temelji dvoma. V skladu s tem na pragovih hiš "sedijo deklice, ki jih pogoltne plašč časa". Svoje občutljivo tipanje po stvarnosti soočajo z liki odraslih žensk, kot sta Isadora Duncan, Sylvia Plath. Ob širokem horizontu ženskih usod avtorica svoje subjekte sooča z brskanjem po temnih plateh bivanja, ki se odkrivajo predvsem na območju meje med erosom in tanatosom. To je še toliko bolj razvidno v ciklu Guba, kjer se potovanje na nekaterih mestih pospeši v območje smrti, odmiranja in tudi bledenja, ki zajema tako deklice kot hiše. Temu sledimo tudi na simbolnem področju s precejšno uporabo barv; modri, ki v veliki meri gradi celotno zbirko in označuje daljavo in neskončnost samopreiskovanja, se pridružuje bela barva, ki označuje nedolžnost in razsvetljenje, a tudi smrt. Cikel Guba namreč že z naslovom namiguje na pretekanje časa, ki se motivno povezuje s smrtjo. A skladno z območjem smrti in tesnobe Guba s kožno strukturo nakazuje tudi možnost razrasta ljubezni, ki se v pesmih kaže predvsem v iskanju Drugega: "Kdo na najini poti, dolgi za en sam ovinek, ni vzel čigave moči, zakaj ni vzel te moči in zakaj sva sploh bila močna?"

Pesniška zbirka Barbare Pogačnik Alica v deželi plaščev se z zadnjo etapo pesniškega potovanja izteče v cikel Miniaturke, pri katerem se iz osebnega preiskovanja v večji meri spustimo na širše območje pokrajin, kamor v kovček spravljena pripotuje tudi naslovna deklica Alica. V pesmih tega cikla opazimo predvsem lucidno družbeno kritiko in znotraj te prevpraševanje literarnega sveta in pesniškega ustvarjanja. "Črta, ki jo vlečejo črke" označuje potovanje oziroma, kot zapiše avtorica, "ponavlja zgodbe v takšnem loku", da naše oko zajame večjo celoto zbirke. Ta znotraj nepričakovanih metafor in bogatega, simbolnega jezika zgradi ne le vprašanje ženske identitete, pogosto zataknjene v pajkovi mreži kot metafori zunanjega sveta, ki svojo resnico potaplja vse globlje, kot to opazimo v pesmi V tlakovcih. S prepletanjem mozaikov ženskih usod je namreč Barbari Pogačnik uspelo ustvariti kalejdoskop širokega izkustva sveta, ki s pogostimi medbesedilnimi navezavami in opombami pod črto še dodatno poskrbi za večplastnost pogleda in celo za pogled v pisanje kot element avtorskega potovanja. To je razvidno tudi v enem zadnjih verzov zbirke, ki elegantno zaokrožajo celotno delo: "Jasno, pisava barbare pogačnik je kriva, tu je ključ za ves ta vdor dežja."

Zbirka Alica v deželi plaščev glede na prejšnje zbirke Barbare Pogačnik pomeni še bolj dodelano, radikalno nadaljevanje njene poetike.

Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).