V uvodu v prvenec zbirke o tem čudnem svetu izvemo, da so ljudje sicer dolgo mislili, da je svet okrogel, vendar pa je sedaj že dolgo vsem znano, da je ploščat in da ga na svojih močnih hrbtih nosijo 4 orjaški sloni, ki stojijo na še bolj orjaški želvi, ki vandra po vesolju; nihče ne ve, kam.

Na Plošči gre zmeraj kaj narobe; njeni nenavadni prebivalci vedno znova zagrešijo kakšno nevšečnost, krivde pa si nočejo priznati - krivce raje iščejo v kozmičnih silah ali drugih prebivalcih. Prebivalci pa so zares nenavadni; na ulicah, poljanah in drugje po Plošči se namreč potikajo čarovniki, čarovnice, škrati, volkodlaki in številna druga zalega. Probleme naj bi torej reševali drugi, v prvi vrsti naj bi za harmonično življenje skrbeli čarovniki iz Nevidne univerze v mestu Ankh-Morpork.

Osrednji lik Barve magije je čarovnik Rincewind, ki pa je prekleto slab čarovnik. Rincewind proti svoji volji postane vodič zelo naivnemu turistu Twoflowerju. Ko sta junaka prisiljena zapustiti mesto Ankh-morpork, se podata na potovanje v deželo Krull. Ta leži na samem robu plošče, popotovanje pa še zdaleč ni mirno.

Poleg fantazijskega sveta nam Pratchett postreže tudi z obilo humorja, ki bo posebno pri srcu tistim, ki menijo, da so najboljše šale tiste, za razumevanje katerih je potrebno imeti vsaj kanček znanja. In malo znanja o mitologiji severnjaških dežel, prostranstev, ki so jih naselili Kelti, pa tudi vedenje o mitoloških bajkah širšega evropskega prostora pri prebiranju Pratchettovih romanov ne more škoditi.