V marsikom je predramil spomine na otroštvo ali manj odmaknjeno preteklost, ko je kranjska klobasa še bila, kar je po sestavi in okusu morala biti, preden so njeno dobro ime omadeževali malomarnost, goljufivost in pohlep mesarjev ter mesnopredelovalne industrije (ne le slovenske), ki so brez kančka slabe vesti za kranjske klobase prodajali izdelke, ki temu zgledu še malo niso bili podobni. Z burjenjem domišljije kuharskih mojstrov je botroval nenavadnim receptom – celo sladicam, kot so bili pralineji in čokoladni narastek s kranjsko klobaso ter karamelizirana kranjska klobasa s sladoledom – ter dosegel, da se je kranjska pojavila na jedilnikih tradicionalnih gostiln in prestižnih restavracij. Velik delež je imel tudi pri pripravi argumentov za Gospodarsko interesno združenje proizvajalcev kranjske klobase, ki je leta 2015 doseglo njeno zaščito na ravni Evropske unije z vpisom v register zaščitenih geografskih označb kot značilne jedi slovenskega izvora.

Spričo vsega na kratko navedenega se bralec knjige sociologa Jerneja Mlekuža najprej začudi in nato vpraša, kako je sploh moglo priti tako daleč, da je bilo treba klobaso tako rekoč rehabilitirati in – ob potici v vseh različicah – znova posaditi na kulinarični prestol kot ikono slovenstva, če ji je ta vloga v resnici ves čas pripadala?! Tako namreč ugotavlja in s komaj verjetno množico predloženih, kronološko nanizanih dokazov potrjuje pisec Kranjskega klobasanja. Avtorji nekaterih omemb kranjske klobase so anonimni, ob njih pa se pojavljajo tudi mojstri peresa, politiki in drugi veljaki, kot so bili Simon Gregorčič, Ivan Tavčar, Anton Aškerc, Ivan Cankar, Ivan Hribar, Josip Vidmar in mnogi drugi.

Velik del citatov iz literarnih del ter časnikov in časopisov, karikatur in reklamnih oglasov, v katerih je Mlekuž naletel na kranjsko klobaso, tudi pri slovenskih izseljencih, ni posvečen le njej oziroma v njih ni v ospredju. Pojavlja pa se v tako različnih povezavah, da je avtorjevo brskanje po "smetnjaku nacionalne zgodovine", kot piše, pripeljalo do zelo zanimivih, z duhovitimi komentarji zabeljenih poigravanj z zgodbami, v katere je vpletena, in tudi osupljivih odkritij. In do svojevrstnih definicij, na primer, da kranjska klobasa ni le zrcalo družbenih, kulturnih in drugih fenomenov, temveč stvar, ki je skupaj s politiki, pesniki, vojaki, diplomati, pankerji, tajkuni ter z neobvladljivo množico predmetov in neljudi soustvarjala slovensko zgodovino. Ter spravila pokonci slovenski narod …!

Mlekuž tako šaljivo in obenem povsem resno, ironično, tu in tam tudi zajedljivo vedno znova ugotavlja, da kranjska klobasa Slovencev ni pitala samo s kalorijami, temveč jih je mastila tudi z narodnim ponosom. Zato ji pritičejo pridevniki in vzdevki, kot so imenitna, slovita, izborna, častita, slavna. Je kot zastava, s katero Slovenci in Slovenke mahajo, kadar se želijo postaviti pred drugimi in med svojimi rojaki razvnemati domovinska čustva. Vlogo mastnega, močno namagnetenega označevalca, še poudarja Jernej Mlekuž, je "kranjska" pokazala že leta 1849, ko je marčna revolucija sprožila pomlad narodov. V naslednjih letih se je znašla tudi v metežu političnih rivalstev in mednacionalnih sporov: slovenski rodoljubi so pozivali k bojkotu kranjskih klobas nemških ter na tržaškem in Goriškem italijanskih proizvajalcev, ti pa so kupce enako vneto odvračali od izdelkov slovenskih mesarjev. Med bolj bizarnimi zgodbami iz tega časa Mlekuž navaja bojazen Nemcev, da jih bodo Kranjci "ostrupili" ali kratko malo pobili in predelane v kranjske klobase poslali v Nemčijo … Ja, po branju Kranjskega klobasanja je kranjska klobasa dokazano veliko več kot le "poltrajna mesna klobasa iz nasoljenega grobo zmletega svinjskega mesa in čvrste hrbtne slanine, dopolnjena z aromo česna, popra in dima"!