Ob tem se zastavlja vprašanje, kdaj se bo omajal trdovraten stereotip, da je pesnik le tisti, ki pesni za odrasle, kot da poezija za otroke ni poezija oziroma je drugorazredna. Prav primer obravnavane avtorice opozarja, da so redki, a izbrani avtorji, ki so pravi mojstri "poezije za otroke in tiste odrasle, ki otroka v sebi kljub odgovornosti ohranjajo". Na to vprašanje javno opozarja tudi književnica Simona Kopinšek. Tovrstna poezija, ki nagovarja tudi odraslega, ki neguje v sebi nekaj radostnega, živega, in praviloma izide v zbirkah za mladinsko književnost, spada med kakovostno književnost in obravnava velika vprašanja z visokoestetskim pesniškim jezikom. In je kot "poezija" praviloma kritiško in literarnozgodovinsko spregledana. Kot izjemo naj navedem Komade Andreja Ilca, izbor pesmi, ki so ga nagovorile, saj je ta resnično širok in tudi zajema široko, zunaj predvidenih okvirov. Če se vrnem h kakovostni poeziji za otroke in mladostnike ter hkrati odrasle. Prav na tem področju je po mojem mnenju Bina Štampe Žmavc izredno močna, zahtevna in težko dosegljiva avtorica. Z Grafenauerjevimi Skrivnostmi si polico nujno delijo njene Barka zvezd iz leta 2014, izbrane pesmi Svilnate rime iz leta 2011, Roža v srcu iz leta 2010 in druge.

V poeziji za izključno odrasle bralce si Bina Štampe Žmavc rada izposodi posodo soneta. Poleg prvenca Pesek v pesem so v tej maniri pisane tudi knjige Poševno sonce iz leta 2001, Vaze iz 2008 ter predhodnica tu obravnavane knjige – zbirka sonetov Pol sonca iz leta 2011. V zbirkah Opoldnevi iz leta 2005 in Sinjebradec iz leta 2007 pa se pesmi ne ujamejo v zakonitosti forme, temveč so v prosti obliki in so – zanimivo – vsaj zame prepričljivejše. Naseli me ozračje, naseli me prostor pesmi. In potem se niti ne sprašujem, kaj naj naredim s podarjenim, čemur so dandanes redki kos – z bravur(oz)nimi verzi in njih tehničnim občudovanjem, ki mi je kot bralki dragoceno, vendar nezadostno, če me ne naseli vsebina ali, kot sama pravim, prostor pesmi, ampak se me pesmi le dotaknejo. Samotnost, ki se je v njenih zbirkah stopnjevala od občutka samote, samosti v bližini z bližnjiki do upesnjene dejanske in surove resničnosti – samote, je v Pesmi za liro dobila epilog oziroma menhir pesništva. Ubeseditev in upesnitev bolečine, odsotnosti je pesnica naslonila na znano ozadje – mitološko zgodbo o Orfeju in Evridiki.

Ženo slavnega grškega pevca piči kača in umre. Neutolažljivi Orfej gre ponjo v deželo mrtvih in s svojim ubranim in milozvočnim petjem prepriča brodarja Harona, da ga pelje po Stiksu do Hada in Perzefone. Tudi njiju gane Orfejeva pesem. Ko med sencami Orfej prepozna Evridikin obraz, mu strašna Had in Perzefona obljubita Evridiko pod pogojem, da hodi pred njo in se ne ozre, sicer bo umrla za vedno. Ker Evridika hodi tako tiho, da Orfeja preganja dvom o boginjinih besedah, se usodno ozre in Evridika začne izginjati, Orfej podoživi njeno smrt in jo izgubi za vedno. A Orfejevemu mitu se pesnica Bina Štampe Žmavc ne posveča natančno. Pesnitev konča s hvalnico poeziji, saj se par združi v neumrljivi pesmi. Sklep je, da se od ljubezni umira, vendar je žrtev Evridika, muza, Orfeju pa ostane poezija. Tu, na samem koncu pesnitve, se zgodi avtorski pečat v obliki vprašanja o koncu poezije oziroma kdo je pravzaprav Orfej in kdo Evridika in kaj bo, ko se gral izprazni. Mitološka naslomba je gotovo smiselno pomagalo, ki pa je pri recepciji knjige kakega bralca morda celo zadržalo pred vstopom v Pesem za liro, ki sicer vabi skozi troja vrata.

Prva vrata so vrata pesnitve Bine Štampe Žmavc v štirivrstičnicah, gre torej za besedilo, ki se osredinja na Evridikino zgodbo, na njeno smrt in njeno nepreklicno smrt. Evridika umre, ko najbolj ljubi, in je nepreklicno mrtva. Nespregledljivi so avtoričin pripis h knjigi in oba izbrana citata, še posebej citat Louise Glück, ki v prevodu Veronike Dintinjana pravi: "Nihče noče biti muza; / na koncu hočejo vsi biti Orfej." Prav aktualiziranje pradavne želje po nesmrtnosti in hkrati podpis sodobne družbe sta križišče, kjer se zgodita presežek v pesnitvi in presežek v avtoričinem opusu. Namreč, če je Bina Štampe Žmavc še v prejšnji knjigi Pol sonca na 39. strani zapisala: "Sanjarim – da kdaj ti bi bil moj pesnik / in jaz bila bi tvoja mila muza", na strani 41: "Le pesnica sem, mili dar besede / morda usanja baldahin neba, / a vendar moje zvezde so preblede / za temne dalje tvojega sveta", na strani 43 pa: "O, da bi ti bil pesnik in me sanjal / in v snu vso noč poljubljal moj obraz / […] / In jaz bila bi muza izmuzljiva, / ki kdaj pa kdaj zaide v tvoj objem / […] / Da bolj ko bil bi sam, bolj bi me ljubil", torej če je pisala s stališča patriarhalnih vzorcev in zgodovinsko odrejenih mest, ki jih zasedata Pesnik in navdihovalka, Muza, se v Pesmi za liro zgodi resen in pomemben ustvarjalkin preobrat. Citira prodorno in prosvetljeno pesnico Louise Glück in paradigma pade na glavo: nekoč so bile muze, danes, kakor zapiše pesnica, "odtegujejo liro iz Orfejevih rok in privzemajo njegovo vlogo" ter hočejo, kakor pravi Glückova, "preživeti".

Koliko je ta najpomembnejši korak – sprememba perspektive, obrat – v sami knjigi udejanjen, koliko je razviden, ali pride do bralca, poslušalca, gledalca, je težko in kočljivo vprašanje, ki pa si ga je vendarle vredno zastaviti.

Kot rečeno, knjiga Pesem za liro vabi skozi troja vrata. Druga vrata so ilustracije nagrajene slikarke Alenke Sottler, s katero je Bina Štampe Žmavc sodelovala pri književnosti za odrasle že v zbirki sonetov Vaze iz leta 2008, ko je prispevala ilustracijo na ovitku. Pesem za liro je izšla pri mariborski založbi Pivec. Z vizualnega stališča je treba bogato in lično knjigo pohvaliti – tako urednico Mileno Pivec, ki tovrstne projekte podpira, kakor oblikovalca Iviana Kana Mujezinovića. Razkošna in bogata črno-bela črtasta ilustracija z zlatimi detajli večinoma upodablja klasično poznano mitsko zgodbo o Orfeju in Evridiki. Alenka Sottler, ki je bila za ilustracijo Evridika nagrajena z zlato medaljo za knjižno ilustracijo newyorškega društva ilustratorjev, pa se je odločila za interpretativen odvod od mita, ko je na začetku knjige žensko telo upodobila kot drevo oziroma drevo kot žensko telo (po Ovidu je Bakh bakhantke za kazen spremenil v drevo) in ko je knjigo končala z mačko oziroma sfingo, naslovni portret Evridike pa upodobila kot lom oziroma odsev v razbitem ogledalu, kar ustreza gibanju oziroma transformaciji arhetipske vloge.

Tretja vrata so blagohotna. To je avtorska glasba priznanega Vaska Atanasovskega, ki jo izvajajo Sausan Hussein, Zvezdana Novaković, Vlatko Stefanovski, Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije in Vasko Atanasovski, kar pa v CIP-u – kataložnem zapisu o publikaciji – žal ni navedeno, pa tudi na predstavitvah tega izdelka pod skupnim naslovom Pesem za liro na glasbi ni bilo prevelikega poudarka. Vendar ima, po mojem mnenju, glasba pomembno vlogo. Knjigi je namreč priložen cede oziroma zvočna knjiga. Zgodbo upodabljajoča subtilna glasba Atanasovskega pesničini interpretaciji pesnitve omogoča, da zaživi samosvoje življenje in se lažje približa sodobnemu človeku, ki je manj vajen branja v ritmu izmenjajočih se jambskih osmercev in sedmercev, še posebej pa bogatega zaklada z nepogostimi, tudi arhaičnimi ali izumljenimi poetičnimi izrazi. Ti so v poeziji Bine Štampe Žmavc na splošno v domačem habitatu, saj so toliko zrastli z njeno govorico, da so pravzaprav njena značilnost. Iz te pesnitve na primer: vseminje, tihnina, zasmrtje, vsemir.

V prevodu Nade Grošelj bo izšla tudi angleška različica pesnitve, ki bo gotovo služila kot lepo darilo s tremi pokrajinami, besedno, likovno in glasbeno. Knjiga – zanimivo – nosi naslov Pesem za liro, ob poslušanju ali branju pa se zdi, da je predvsem pesnitev o Evridikini smrti in šele na koncu se osmisli naslov. Lira, ki ljubi poeta, kot pravi pesnica, ne more za muzo, za Evridiko, saj je "za vrati vrat neskončno vrat" in so muze izgubljene. Zatorej je pesnitev res pesnitev o smrti muz in apoteozi poezije. Pesnica se na koncu pesnitve, katere namen je predvsem pesnjenje prek maske, torej prek vživitve v znano zgodbo o najžlahtnejšem pisanju, ko je muza tuzemsko odsotna ljubljena oseba, mrtva Evridika, in katere odsotnost prerašča v nesmrtno, večno razsežnost, vpraša, kdo je Orfej in kdo je Evridika, ko ni več muze navdihovalke, oziroma o tem, ali bo konec poezije, ko bo gral prazen.

Jaroslav Skrušný se torej v poučnem spremnem besedilu smiselno sprašuje Ime česa je Evridika. Glede na osrednjo vlogo Evridike se zastavlja vprašanje, ime za kaj, koga je Evridika, o kateri pesnica že uvodoma zapiše, da je mrtva. Pa bi bilo morda celo bolje to prebrati na koncu knjige, saj bralec isto informacijo dobi tudi na koncu pesnitve.

Torej, če se vrnemo h kočljivemu vprašanju, ali je preobrat perspektive kot pomemben dosežek v pesničinem opusu v tej knjigi udejanjen ali je le začrtan. Pesem za liro je slavolok poezije, zato tudi nosi naslov Pesem za liro, in do spoznanja o smrti muz oziroma vzniku orfejk v tej knjigi šele pride. Najbrž ne bo nič več tako, kot je bilo doslej – vsaj upam, saj je pesničin zdaj avtopoetski manifest prevzem orfejske vloge in preživeti.

Petra Koršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).