Pod naslovom Blaženi in pogubljeni so združene štiri tragedije, ki so nastale povsem ločeno in v različnem času. Bralec lahko prebere avtorjev pogled tako na starodavni mit o božanskem pevcu Orfeju, na poslednje ure angleške kraljice Marije Tudor, na razumevanje revolucije enega izmed vodij francoske revolucije grofa Mirabeauja in norost enega največjih postimpresionističnih slikarjev van Gogha.

Ozadja zgodb avtorju ni treba dodatno pojasnjevati in prav zaradi že dobro znanih okoliščin lahko bralec takoj uvidi, kje je avtor pustil lasten pečat, in kaj so poudarki njegovega razumevanja življenja in razmišljanja teh blaženih in hkrati pogubljenih ljudi. Vendar tragedije kljub nepotrebnosti dodatnega pojasnjevanja okoliščin izražajo avtorjevo zelo natančno poglobljenost in dobro seznanjenost z širšim in ožjim zgodovinskim dogajanjem, v katerem so živeli ti ljudje. Izbrane dneve njihovega življenja pa predstavlja Ivan Mrak tako prepričljivo in vživeto, da se bralcu kaj kmalu zazdi, da se tudi sam nahaja med glavnimi protagonisti zgodbe.

Prvo tragedijo je pisatelj napisal med letoma 1965 in 1973, kot že rečeno, pa predstavlja mit o pevcu Orfeju in njegovi soprogi Evridiki, ki je kmalu po poroki umrla zaradi kačjega ugriza. Ker mož nikakor ni mogel sprejeti njenega odhoda, se je odpravil v podzemlje, kjer ga je boginja smrti zaradi njegove prečudovite glasbe uslišala in mu prepustila Evridiko pod pogojem, da se na poti iz Hada niti enkrat ne obrne k njej. Zaradi prevelikega hrepenenja Orfeju to ni uspelo in Evridiko je še drugič izgubil. Užaloščenega pevca, ki se je umaknil v Trakijo, pa je kmalu dočakala smrt, ki so jo povzročile Dionizove častilke menade. Dramatik se je v mitu osredotočil na dogajanje tik pred in po Evridikini smrti. V tragediji njena smrt ni zgolj naključje, ampak jo je kača pičila, ko je bežala pred dvorjenjem Aristeja, zaradi česar lahko vzrok iščemo posredno tudi v človeškem dejanju. Avtor je dodal mitu tudi Evridikine starše, ki Orfeju očitajo, da je sam povzročil hčerino smrt. Ivan Mrak je poskrbel, da se je njegova zgodba približala bolj človeški naravi, hkrati pa je ohranil Orfejevo dvojnost pol človeške in pol božje narave.

V tragediji Marija Tudor, ki je nastala leta 1948, je avtorju uspelo upodobiti nekakšno kruto, na trenutke že skoraj srhljivo razpoloženje poslednjih ur katoliške kraljice, hčere Henrika VIII. Ta si na smrtni postelji na vso moč prizadeva, da bi se anglikanski nadškof Cranmer odpovedal krivi veri. Kraljica, ki je brez otrok, se namreč zaveda, da bo po njeni smrti na prestol prišla njena polsestra Elizabeta, ki se bolj nagiba k anglikanski cerkvi. V prvi sliki se besedno spopadeta kraljica in nadškof, ki oba verujeta v istega Boga in sta v njegovem imenu vsak na svoji strani uprizorila marsikatero krvavo maščevanje nad nasprotniki. Cranmerju kraljica obljubi življenje, če podpiše izjavo, v kateri se odreka krivi veri, a to obljubo po podpisu prelomi. Ob opazovanju grmade, ki jo je namenila Cranmerju, skuša kraljica najti odgovore na dejanja svojega življenja, ob tem pa se končno zlomi in zapusti tozemski svet.

Tragedijo v dveh delih Mirabeau je Ivan Mrak napisal leta 1946, sodi pa v njegov ciklus dram o francoski revoluciji. Grof Mirabeau, ki ga je avtor spremne besede Denis Poniž označil kot zagotovo eno najbolj tragičnih oseb iz vodstva francoske revolucije, je zagovarjal tako pravice ljudstva oziroma tretjega stanu kot samo monarhijo. Bogatega, med ljudstvom izredno priljubljenega grofa na koncu izdajo tako revolucijski prijatelji kot sam kralj, ki je bil prepričan, da ni Mirabeau nič več kot navaden izdajalec.

Potem ko izve, da so množice bratu Franšoisu požgale graščino in ubile ter iznakazile njegovo ženo, Mirabeauja dotolče še pogovor med revolucionarji Robespierrom, Dantonom, Maratom in Desmoulinsom, kjer se seznani z njihovimi načrti, da bi kralja zaprli in postavili na sodišče. Takšno dejanje bi bilo seveda povsem v nasprotju z Mirabeaujevo ljubeznijo do kralja in monarhije. Ker pa mu s svojimi predlogi ne uspe prepričati nobene od strani, se zateče v pariško katedralo, kjer skuša nagovoriti podivjano ljudstvo, da se ne prepusti uničevalni sli. Ko ga doleti novica, da je brat s koso ubil svojega sina in nato sodil še sebi, ga zadane kap in izdihne. Tako Mrak konča tragično zgodbo od vseh zapuščenem posamezniku, ki ga prezirajo in se mu rogajo prav zaradi njegove načelnosti.

Van Goghov Vidov ples je dramatik napisal med letoma 1963 in 1964 v okviru svojih tragedij o umetnikih in njihovih usodah Beg iz pekla. Tragedija se osredotoča na dva velika slikarja 19. stoletja Vincnta van Gogha (1853-1890) in Paula Gaughena (1848-1903), ki se tako v človeškem kot umetniškem pogledu precej razlikujeta, a ju kljub temu druži neko čustvo. Gaughin, ki živi v prijateljevi znameniti rumeni hiši v Arlesu v Provansi, pa se sčasoma naveliča Vincentovih neprestanih blodenj in izbruhov nenadzorovane jeze, zato se odloči domovanje zapustiti. To Vincenta razburi, zato skuša prijatelja napasti z britvijo, a takoj obžaluje svoje dejanje, v znamenje sprave pa si odreže uho.

S samopohabljenjem ne prepriča le nevednih meščanov, da je navaden norec, ampak ga prenehata razumeti tudi brat Theo, ki ga resnično ljubi in spoštuje, ter zdravnik dr. Gachet. Slednji mu kljub neizmernemu prijateljstvu in strokovnemu znanju ne zna pomagati in slikar si s pištolo vzame življenje. Avtor je predstavil modernega umetnika, ki se je oddaljil od drugega sveta in izgubil svojo metafizično podlago. Od drugih se van Gogh najbrž najbolj razlikuje prav v prepričanju o svojem delu, ki je vredno več kot minljiv dih, saj je od in za Boga, tega pa slikar vedno znova najde v podobah narave.